Pod Triglávom se je razbesnelo,
kot da sam hudič valil bi skale,
ki so tisočletja trdno stale,
Kredarico najbolj je zadelo.
Slišati bilo je kot kolesa,
topotanje strašno in grmenje,
bi pomislil, da gre za življenje,
toliko bilo je skupaj besa.
Rekli so, da divje ponorele
koze so in jarci na njih čelu
bili na razbijaškem naj bi delu,
so takšne bojda videli modele.
Zbezljanih koz naj trop cel plaz bi sprožil,
narava se je z njimi poigrala,
jim glave kozje, jarčje pomešala,
ta plaz vso Kredarico je obkrožil.
A ko pisalo se je poročilo,
izkaže se, da šlo je za pomoto,
po mizah je skakalo vsem v napoto
ne kozje, ampak drugo motovilo.
Vprašali ko so koče oskrbnika,
pometal ko razbite je kozarce,
ni vedel ne za koze, ne za jarce,
bila na delu je drugačna klika.
Povedal mož je, kakšna je resnica,
po mizah s tropom svojim je divjala
s tem jasno, kdo in kaj je, pokazala,
ne koza, ampak pobesnela psica.
