9.1 C
Ljubljana
nedelja, 17 novembra, 2024

Temnana Karamovič: ŠEL SEM MIMO

Šel sem mimo in se gor ozrl,

se zgodi slučajno, pač pogledaš,

toda na balkonu kaj zagledaš?

Bi želodec se ti kar uprl.

 

Ni škrat mali, če to predvidevaš,

pravljičen pogled ni niti malo,

če bi se ga pozabiti dalo,

bi takoj ga, z glavo se zadevaš.

 

Nekaj starega in to v črnini,

pa ogorek, ki se v temi sveti,

nje pogledi v črn dim odeti,

klic bolesten kliče po divjini.

 

Ta balkon kar dom svoj imenuje,

pa se ve, da kvečjemu je hiša,

javna je skrivnost, da v njej je niša,

kjer z rdečo mačke ustrahuje.

 

Temna stran je to resnične zgodbe,

svetla na trenutek svoj še čaka,

a ne bo ga, je resnica taka,

da kadi se v soju mačje godbe.

 

Da ta hiša je na slabem glasu,

saj bilo v njej več obiskovalcev

je te vrste, takšnih stanovalcev,

jasno vsem je, že po njenem stasu.

 

Je četrt to, v barvi je kričeči,

se zaveš, v balkon ko si pogledal,

in če prej se nisi še zavedal,

kriki to ti povedo svareči.

 

Od četrti malo je ostalo,

vendar pa predobro jo opaziš,

zvezdo namreč zlahka tam nagaziš,

če si preveliko pač zijalo.

 

Zvezda je ostala še edina

od rdečine prejšnje vse goreče,

le zaplata revščine rdeče,

ki ni svetla, ampak zgolj temina.

 

Tisto pa, kar se ob zvezdi zvija,

tisto ni za drog, saj se naslanja

komajda ob rob, se k čiku sklanja,

zgrabi te želodec, embolija.

 

Varno torej mimo ni hoditi,

da ne stakneš kakšne še okužbe,

varuj njene se nevarne družbe,

pusti zadnji čik ji pokaditi.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine