Na večer ta ženska se oglaša,
le takrat, ko trda noč prihaja,
glas njen tuj iz molka vedno vstaja
in prerokbe črne nam prinaša.
»Vráčara«, bi rekli ji po tuje,
v kroglo gleda in v sledove kave,
njene misli temne so, krvave,
vse po vrsti v temi zaničuje.
Na večer, svetloba ko pojenja,
ker tedaj sovražnica svetlobe,
polna besa, nečloveške zlobe,
se na moč z zlaganostjo napenja.
Slabša se ji, pravijo sosedje,
slabša, kot je zdaj, bila nikoli
»baba vráčara« ni v svoji boli,
predvidljivo je stvari sosledje.
Za večerom, ki ji gre na roke,
saj za njim vse v temno noč izginja,
ženska, ki se slabša ji, preklinja,
lastnih ne, saj teh pač ni, otroke.
Pač otroke tistih, ki sovraži
jih iz dna srca in zaničuje,
oh, nesrečno bitje žensko tuje,
ki utaplja v noči se in laži.
