To se v tretjem svetu je zgodilo,
v dobro znani črnski deželi,
črnca so na lažeh ujeli,
da je res, kar se je govorilo.
Je lomastil bil pri policiji
črnec, pri rabotah nepoštenih
v slogu starih sil neuvrščenih
špijoniral v lastni mimikriji.
To se v tretjem svetu pač dogaja,
takšne našel je med policaji,
da pri informacij težki kraji
eden ga zatoži: to je kraja.
V tej deželi bobni so trobilo,
kakor v Afriki je običajno
in bobnenje ščiti lumpe trajno,
to bilo naj bi zagotovilo.
Toda zdaj se boben je razpočil,
bobnar ko po njem je spet udarjal
in tovarišijo zagovarjal,
da noben ni policaj izskočil.
Bobnar ves prestrašen za prihodnost
jel je druge zdaj vsevprek tožiti,
da začeli naj bi mu groziti,
vedno bolj zapletal se v nerodnost.
Ko je eden proti njima mahnil,
črnec in pa bobnar sta zijala,
bosta zdaj samo še to čakala,
kdo prej drugega bo v brezno pahnil.
Eden kajpak prvi biti mora,
bobnar ali črnec, le kateri,
sta oba predana tej nameri,
to je znana afriška folklora.
Najprej špijonira se in laže,
se potem taji in spreneveda
in na koncu le na to še gleda,
da se s špecanjem lahko izmaže.
