Smukič spet v en rog je zadnjič tulil,
v isti rog in spet na iste note,
stare se loteval je rabote,
prazno slamo kakor vedno mulil.
Z levo roko, tulil, bo pometel
z vsem, kar ne diši mu, ni njegovo,
in z levico bo začel prenovo,
kdor mu bo napoti, ta bo letel.
Kdo ta Smukič je, so spraševali,
ki jim blizu takšno ni ravnanje,
kakšno je pri njem trenutno stanje,
kam, v kateri bi predal ga dali.
Iz predala ni, primer poseben
tale Smukič je, tako zasukan,
da ne veš, kdo tu je bolj osmukan,
kdo prišteven in kdo manj priseben.
Ne razumeš sukanja besede,
misliš, da je kaj narobe s tabo,
ko dojameš, Smukič da sam s sabo
je v konfliktu, sebi sam nasede.
Ni ga videl vedrega nikoli
še nihče, je zagrenjen docela,
kakor ptička, ki se je ujela
v past, pa letala bi naokoli.
Niso bojda mu afere tuje,
vendar to malenkost je, nesmisel,
razlog za obraz njegov je kisel
čisto drug in da vse uničuje.
Se prav smili ti, ker v pravi koži
ni se znašel, bil bi drugo raje,
ker zato se svet mu suka, maje,
Smukič vselej sam nad sabo toži.
