Vse je res, povem vam, bratje Srbi,
pišite v svoj dnevnik, narekujem,
vam lahko v cirilici črkujem,
sem zares dobila jih po grbi.
Moskviča da vozim, so dejali,
pa ni res, gre le za majhno hišo
prisvojeno svojčas s tržno nišo,
za nazaj mi bodo jo priznali.
Moskvič se samo je pisal tisti,
ki to majhno hišo je postavil
in zgrajeno našim brž dobavil,
našim, no saj veste, to so isti.
V svetu se krepi demokracija,
le pri nas sistem povsem razpada,
ker resnica, oh, presneto, vlada,
ne velja nič moja fantazija.
Po Balkanu zdaj se vozim s fičkom,
družbenopolitična sem cela,
nisem, veste, se na laž ujela,
sem v poklicu hkrati kar s konjičkom.
Sem politična poročevalka
prej bila, potem sem šla na višje,
upala, da tukaj bo zatišje,
da bom zaslovela kot igralka.
Pa ni šlo, me niso prepoznali
kot igralke za naslovne vloge,
takšna kakor jaz so namreč mnoge,
so v komedijo me z marš nagnali.
Vse je res, povem vam, bratje moji,
le zakaj ne pišete resnice?
Spet doživljam raznih vrst krivice,
ne verjamem niti črki svoji.
Da sem Kljukica, so zame rekli,
ja, lažniva reče se v prevodu,
zame da ni mesta na zahodu,
smo zato na jug se k vam zatekli.
Po evropsko sem pa baroníca,
se Münchhausen piše rodovina,
me opeva, veste, zgodovina,
no, vsaj tole čista je resnica.
