Bil je mož, je rekel plemeniti,
ko o sebi samem je govoril,
plemstva v krvi ravno ni tovoril,
česar tudi mogel ni prikriti.
Je bila plebejka, vsa čuteča
za pravice revežev zagnana,
socialna, demokratska, vdana,
od sočutja že močno moteča.
Ne, ta v vili pač ni domovala,
ki bila bi komu odtujena,
punca socialno vsa zgrajena
vilo bi še siromaku dala.
In da bi drugače glasovala,
kakor čut plebejski ji veleva?
Ne, zavzela se je vsakič reva,
da najbednejše bi reševala.
Polna usta boja za pravice,
za plebejce, proti plemenitim,
a z namenom prav slabo prikritim,
češ da se godijo ji krivice.
Plemeniti tega se nasiti,
dejstva vsa plebejki je predočil,
je bilo, kot bi jo klofnil, počil,
zlepa ni udarca mogla skriti.
Dlako spravil dol si je z jezika,
da pri dejstvih ne bi ga motila,
ji naštel je vse, kar zagrešila
je plebejka, njena lažna slika.
Samonikli plemič oponesel
po pravici ji je licemernost,
ko podrezal v njeno je čemernost,
zlahka čisto zmago s tem odnesel.
