So čudili se v strasburških dvorih,
kje da je še ena kneževina,
je bolj kadiluk kot domovina,
kje da so ljudje v nenehnih sporih?
Se od tam vrstijo tožbe stalne,
lačni se pravice pritožuje,
da je v kneževini vsak dan huje,
saj stvari godijo se banalne.
Je ustavna, tega če ne veste,
in zdaj knez je Rajko na nje čelu,
prepozna Evropa ga po delu,
ko vprašuje se: Le kaj se greste?
Sredi urejene je države,
kakor San Marino je enklava,
kneževina ta v oblakih plava,
venomer godé se v njej težave.
Je država čisto sama zase,
na devet let vodja se menjuje,
Rajko knez ji tokrat načeluje,
ki ozira se v nekdanje čase.
Rajko tiste čase obžaluje,
ko je vladala še trda roka,
zdaj pa naj jo menja neka stroka,
kar je temu knezu čisto tuje.
Ko tegá na tujem se zavejo,
znajo kneževino umestiti,
na Balkanu je, ni važno niti
kje natanko, raje mimo grejo.
