Družinski zakonik, ki je pričel veljati 15. aprila 2019, je v nasprotju z Ustavo RS. Otrokom razvezanih staršev odreka ustavno zagotovljeno pravico do enakovrednega skrbništva obeh staršev, četudi je vsak od njiju zato objektivno sposoben.
Dosedanja zakonska ureditev ne dopušča, da bi ob razvezi zakonske zveze oziroma razpadu zakonske skupnosti sodišče otroka dodelili v skupno skrbništvo obema staršema, razen če bi oba starša o takšnem skrbništvu dosegla soglasje. Kritiko Družinskega zakonika v tem delu je v odklonilnem ločenem mnenju podal tudi ustavni sodnik ddr. Klemen Jaklič, ki med drugim pravi: “Po izpodbijani ureditvi torej velja, da skupnega skrbništva, četudi mu nasprotuje le eden od staršev (ker npr. želi otroka bolj zase in manj za bivšega zakonca), sodišče ne more zaukazati, pa čeprav bi vsak od obeh staršev za skrbništvo izpolnjeval prav vse pogoje.”
Na problem neustavnosti Družinskega zakonika (DZ), je v svojem mnenju že leta 2016, torej v času nastajanja, opozarjal tudi bivši predsednik Ustavnega sodišča prof. dr. Janez Čebulj. »Pri zagotavljanju učinkovitega uresničevanja prvega odstavka 54. člena Ustave ne gre le zato, da država (zakonodajalec) zagotovi možnost staršem, da se dogovarjajo o skupni vzgoji in varstvu otrok po razvezi, temveč si mora tudi država sama (zakonodajalec in sodišče) prizadevati za sostarševstvo ko odloča o izvrševanju roditeljske pravice staršev po razvezi, pa se starša sama nista uspela dogovoriti o skupnem varstvu in vzgoji otrok. Šele če obstajajo razlogi (določeni z zakonom), je možno poseči (omejiti) to pravico enega od staršev. Pri tem ne more biti odločilna (vsaj ne v prvi vrsti) želja staršev. Kot sem že večkrat poudaril, pravica iz prvega odstavka 54. člena Ustave, ni le pravica, temveč je tudi dolžnost (z Ustavo predpisana dolžnost) staršev. Dolžnost staršev (starševska skrb) pa je kot skupna in enakopravna dolžnost istočasno pravica otroka, ki mu jo mora kot takšno zagotoviti država. Zato sodišče odloča tudi o dolžnosti in ne le o pravici. Ne le s pravico, tudi z dolžnostjo uresničevanja te pravice se zagotavlja varovanje otrokovih koristi. Šele kršitev te dolžnosti (torej tudi kršitev sodno določene dolžnosti sostarševstva) ima lahko za posledico omejitev ali odvzem pravice – staršem in posledično otroku.«
Starši imajo po 54.členu Ustave RS pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. Ta pravica in dolžnost se staršem lahko odvzame ali omeji samo iz razlogov, ki jih zaradi varovanja otrokovih koristi določa zakon.
Dejstvo, da se starša ob odločitvi, da ne bosta živela več skupaj, ne moreta sporazumeti o skupnem varstvu in vzgoji otrok, še ne more biti razlog, da nato sodišče dodeli otroka enemu od staršev, drugemu pa odvzame pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. Ne gre le za to, da je bila ta pravica odvzeta enemu od staršev, temveč predvsem za to, da je bila otrokom odvzeta pravica do obeh staršev. Pravno gledano morda ne, dejansko pa.
V Sloveniji je na leto okoli 2.500 ločitev. V 80% se starša ne uspeta sporazumeti glede skrbništva otrok. Odloča torej sodišče. Če ima vsaka družina zgolj enega otroka, to pomeni, da je potencialno 2.000 otrok letno legalno ugrabljenih enemu od staršev. V 90 odstotkih je skrbništvo sicer zaupano materam. Očetom ostane dilema ali naj se pustijo vsrkati v tornado sodno socialnih postopkov vedoč, da so ti dolgoletni, dragi in diskriminatorni. Možnost pridobiti uravnotežene stike, bog ne daj skrbništva, pa zaokrožljiva na nič.
Razlogi za preprečevanje stikov otrok z obema staršema so praviloma dvojni. Na eni strani običajno jezna ali še pogosteje z napačnimi vzorci iz primarne družine zapeljana otrokova mati, želi kaznovati otrokovega očeta s tem, da si izmišlja nešteto načinov kako preprečevati stike. V skrajni fazi so to lažne obtožbe o nasilju ali celo spolnih zlorabah, ki v večini primerov pomenijo takojšnjo odstranitev očeta preko izdaje začasne odredbe. Tu velja pripomniti, da ne poznamo niti enega primera, da bi bila katera mati zaradi tega kaznovana. Na drugi strani so sodnice, ki nerazumno dolgo vodijo razvezne postopke. To ustreza tistim neetičnim odvetnikom, ki se odločijo dovoljena in nedovoljena pravna sredstva izrabljati za pridobivanje neetično zasluženega denarja. Razveza je zanje dobra poslovna priložnost. Za starše je to jama brez dna v katero zmečejo vse prihranke, za otroke prepad odraščanja brez ustreznega stika z obema staršema, za oboje pa huda stiska s trajnimi posledicami.
Čeprav je na spodbujanje podajanja lažnih prijav s strani neetičnih odvetnikov javno spregovorilo že kar nekaj odvetnikov in celo sodnica Marija Snežna Novak (Dnevnik, 2009), ukrepov, ki bi to preprečili, ni. Niti Odvetniška zbornica, ki je o tem obveščena, ne ukrepa.
Dodaten problem je diskriminatornost obravnave staršev v razveznih postopkih, ki jo je že leta 2009 ugotovila in v Načelnem mnenju 164 opisala Komisija za preprečevanje korupcije. Diskriminirani so praviloma očetje. Prične se na CSD in nadaljuje na sodišču, so med drugim zapisali.
Rešitev ponuja Sostarševstvo, ki s petimi dodanimi pogoji nadgrajuje skupno (deljeno) skrbništvo in razvezne postopke lahko skrajša na zgolj nekaj mesecev. Pomembna razlika je, da starša pri Sostarševstvu namesto, da bi na sodišču prala umazano perilo in se še dodatno sprla, v okviru obvezne starševske terapije razrešujeta vzorce iz primarnih družin, ki so praviloma razlog partnerskih nesoglasij. Tisti starš, ki kljub temu ne razume, da otrok za zdrav razvoj potrebuje tudi drugega starša, mu sodišče na podlagi posveta s terapevtom, lahko zmanjšuje čas preživet z otrokom, na drugi strani pa povečuje njegov finančni prispevek v starševsko blagajno (preživnina):
-a priori skupno skrbništvo,
-možnost uvedbe obvezne terapevtske aktivnosti za starša,
-umik otrok iz sodišč,
-kaznovanje lažnih prijav nasilja,
-uvedba skupne starševske blagajne.
Glede zakonske možnosti, da se mladoletni otroci na sodišču opredeljujejo glede skrbništva in količine stikov pri enem ali drugem staršu, seveda obstaja polemika. Strokovnjaki (psihologi, razvojni psihologi, antropologi, zdravniki, pedagogi,….) zatrjujejo, da je največja korist otrok ob razvezi, da ohranjajo uravnotežen stik z obema staršema. O čem naj bi se torej mladoletni otroci opredeljevali?! Praviloma so itak žrtve čustvenega nasilja (Parental Alienation Syndrome – PAS), in posledično ščitijo svojega napadalca/ko in so njihova izrekanja na sodiščih, ki tega ne ugotavljajo, neuporabna.
Niti Konvencija o otrokovih pravicah ne predvideva, da bi otroci sami odločali o tem ali bi hodili v šolo, se privezali v avtu, nadeli na kolesu čelado ipd. Odrasli vemo, da je to zanje dobro in to posledično ni več predmet njihovega odločanja. Zakaj bi jim torej ob razvezi nalagali breme, da se odločajo o količini stika med obema staršema…z nevarnostjo, da se odločijo v nasprotju z ugotovitvami strokovnjakov, torej v svojo škodo. Nenazadnje je to za otroke enormno breme, ki v kasnejšem obdobju lahko povzroča tudi občutke krivde, pa še kaj.
Tudi Varuh človekovih pravic je že leta 2008, v svojem referatu na strokovnem posvetu v organizaciji Vrhovnega sodišča, ugotovil: “Zaradi razpada življenjske skupnosti staršev, se od otroka pričakuje odločitev, kdaj in kako bo s katerim od staršev izvajal stike, ko se pred tem za očitno zelo zahtevno odločitev, kako urediti stike, ki je nista znala dogovoriti starša in kasneje ne sprejeti sodišče, prenese na najšibkejšo stranko v postopku – na mladoletnega otroka.”
Poleg te ugotovitve so v omenjenem referatu dodatna opozorili še na naslednje pomanjkljivosti procesiranja razveznih postopkov v Sloveniji:
-z začasno odredbo se določi starša, ki mu je otrok zaupan v varstvo, drugi starš pa pogosto ostane brez ustreznega stika z otrokom,
-razvezni postopki samo na prvi stopnji neredko trajajo tri in več let, skupno tudi po 6 let in več,
-zakonodaja ne omogoča (obvezujoče) napotitve staršev na ustrezno strokovno pomoč v kolikor sama nista sposobna uvideti posledic svojih ravnanj,
-pogost je pojav odtujitvenega sindroma (PAS), kot hude oblike psihičnega nasilja nad otrokom, ki ima izvor praviloma pri staršu, ki mu je otrok zaupan v vzgojo,
-psihično nasilje se obravnava manj problematično kot fizično,
-zaradi razpada življenjske skupnosti staršev, se od otroka pričakuje odločitev.
Vse našteto je tudi po 11-ih letih še vedno dejstvo!
V izhodiščih za razpravo – Ali so po sedanji pravni ureditvi koristi otroka v civilnih postopkih dovolj zavarovane, avtorica dr. Mateja Končina Peternel, sicer sodnica na Vrhovnem sodišču ugotavlja, da je: “Vprašanje ali je uveljavitev pravice otroka, da pove svoje mnenje v teh postopkih, otroku v korist ali ne. Odkar sodišča upoštevamo kot eno od okoliščin pri odločanju o varstvu in vzgoji otrok tudi mnenje otroka, so se namreč pritiski s strani staršev na otroka hudo povečali.”
Ugotovitev je točna, napačno pa se predvideva, da bo še več izvedencev, še več sodnega osebja, še več tehničnih sredstev,…izboljšalo stanje. Nevzdržno stanje, ki smo mu danes priča v razveznih postopkih, lahko najbolje izboljša preventiva, ki jo kot razvezni model predvideva Sostarševstvo. Sostarševstvu soroden model je Konsenzualni model (t.i. Cochemska praksa), ki sta ga v Nemčiji, ki je referenčna država ko govorimo o zgledni ureditvi razveznih postopkov, predstavila psihologinja Ursula Kodjoe in sodnik Jurgen Rudolf.
Sedanja praksa, ki temelji na nedefinirani »otrokovi koristi« ne more odpraviti potencialnih zlorab ali napačnih odločitev CSD, sodišč in izvedencev. Paradigmo zakonsko nedefinirane »največje otrokove« koristi je potrebno nadomestiti s paradigmo »pravice do uravnoteženih stikov z obema staršema«.
Iztok Ivančič
