Ena ključnih sestavin Ideologije, po kateri deluje Omrežje, ki vlada Sloveniji, je tudi permanenten boj za Oblast, ta boj se vrši preko vseh družbenih podsistemov, v katerih ima na ključnih položajih svoje ljudi, in eden od teh je tudi šola (vzgojno-izobraževalni sistem), in je morda najbolj pomemben, najbolj usoden. In ta boj je boj za vsako ceno, v njem so dovoljena vsa sredstva.
In »tranzicijska levica« je zato na šolo zelo ljubosumna, to se je pokazalo sedaj, ob problematiki financiranja zasebnih šol, uvedla je »novelo zakona«, čuti se ogroženo, čeprav je razmerje enih in drugih šol 7 proti 700 oz. 1 proti 100. Gre za ideološko nasprotje med slovensko »desnico« in »levico«, levica zakriči ob »vdiranju krščanstva v javno življenje«, skratka: hoče ohraniti monopol nad vzgojo, ker hoče imeti monopol Oblasti. To je njen boj za volivce.
Vendar tu ne gre toliko za pristrano poučevanje (npr. zgodovine) v šolah, za ideološko obarvanost pouka, deset let sem bil pedagog in sem toliko spoznal učence in šolo, da lahko mirno rečem: mnogo bolj usodno je nekaj drugega. Gre za permisivnost, za permisivno (vse-dovoljujočo) vzgojo v družini in za hiperpermisivni šolski sistem, v katerem je morje pravic in malo dolžnosti.
Najprej starši, družina: ona je pri vzgoji odločilna, te stvari so znane, dokazane – ker gre za odločilna prva leta življenja, in ker je vpliv staršev daleč najpomembnejši. Vzroki za brezumno »crkljanje« otrok so mi znani (ker se jim smilijo), zakaj vse – v to se tu ne bom spuščal. Znane so tudi pogubne posledice take vzgoje, ki so usodne za vse življenje, npr. masovni beg mladih v droge. A kljub usodnosti in pogubnosti se o tem v družbi skoraj ne piše in ne govori, s tako zgrešeno vzgojo se nadaljuje. Vzrok je ravno to: boj za Oblast. Permisivna vzgoja namreč proizvaja ljudi šibke volje, zlomljene hrbtenice, velike duhovne slabosti, zadrogirane, ljudi brez religije (krščanstva), saj vera ni za takšne: ona zahteva odpoved, moralnost, močno voljo… . Da, s tem, ko imamo pred seboj ljudi brez vere, ljudi brez dejavnika, ki človeku daje smisel, oporo, usmeritev, cilj, imamo ljudi, ki jih je mnogo laže medijsko zmanipulirati.
V tej luči bomo laže razumeli, zakaj Oblast noče spreminjati zavoženega permisivnega šolskega sistema, tu se permisivna vzgoja (od doma) še nadgradi in potencira, in se s tem vzgaja bodoče volivce. Posledica tega sistema je, da je danes največji problem šole, kako vzdrževati nek red v razredu, učitelji so žrtve zgrešene vzgoje v družini in zavoženega sistema. Vzroki katastrofe sodobne šole so seveda tudi drugi: velika moralna kriza okolja, razbite družine, brezperspektivna prihodnost… . A glavni vzrok vidim v družini in sistemu. Iz vsega pa je seveda razvidno, da je biti učitelj danes težko, zelo težko, energije in živcev gre veliko, rezultati pa so porazni.
Vzgoja: glede te so odločilna prva leta življenja, in to je področje, ki se nanaša na bolj emotivne, tudi nagonske in intuitivne plati človeka (v 80% smo čustvena bitja!). Vendar pa šolski sistem izvaja močne učinke in pritiske tudi na naš razumski, miselni vidik, in logično je, da se to zgodi in dogaja v obdobju človekovega odraščanja in dozorevanja, ko gremo skozi sistem zadnjih let osnovne šole, skozi srednjo in mnogi še tudi skozi visoko šolo. A cilj ostaja isti: ljudem odvzeti vero (krščanstvo) in s tem dejavnik, ki je ovira pri vzpostavljanju oblasti nad njimi.
Tu lahko samo bežno nakažem, kako se to dogaja.
V ta namen se zlorablja moderna (empirična) Znanost. Da se je naučimo (priučimo), so potrebna dolga leta šolanja, zavestni napori itd., v nas se takrat ( v mladosti, ki nas pogojuje vse življenje!) vgrajujejo določena znanja, se pravi nek način mišljenja in neka podoba sveta – kar vse je značilno za to znanost, kar vse gradi empirične vede (razne teorije itd.). Te stvari niso tako nedolžne kot morda izgledajo: ko se človek vtiri, vkalupi v nek način mišljenja, postane s tem pogojen, šola mu nadene miselni »prisilni jopič«, ki se ga ni mogoče kar tako osvoboditi, človek navadno postane v svojem mentalnem delovanju od teh privzgojenih miselnih šablon odvisen vse življenje, ne more več iz svoje kože.
Problem je tudi v tem, da ima ogromna večina ljudi znanja naših znanosti za »pravilna« (ker so stvari »dokazane«, ker na tem deluje tehnika…), in obenem si večina, ko se v šoli nauči neke enačbe in formule, ko zna nekaj s tem izračunati in dobi »pravilen rezultat«, predstavlja in domišlja, da stvari s tem pozna in razume, da pozna naravne zakone! Čeprav jih razume le napol (ali še to ne), saj npr. še poklicnim fizikom mnoge stvari niso jasne.
In kakšen način mišljenja, kakšna podoba sveta se skozi sistem vgrajujeta v glave? To je podoba sveta (ne, takšen svet tudi v resnici je!), v kateri Znanost lahko pojasni VSE: od njegove zgradbe (od delcev do atomov in planetov, galaksij) do dogajanja v njem (preobrazb materije, gibanj materije…), celo do samega nastanka sveta (vesolja). V takšnem svetu torej Bog nima kaj iskati, saj VSE lahko pojasnimo brez Njega! Vendar, pri vsem tem ne gre za Znanost, bolj za filozofijo, ki je racionalizem, za filozofijo, ki je lažna, zmotna. In značilnost te filozofije (njenega načina mišljenja, podobe sveta, spoznavne metode) je, da razgrajuje spoznavno stavbo vere (krščanstva), to sta dva spoznavno-miselna svetova, ki se med sabo tepeta, uničujeta! Zato: ne le, da v človeku lahko podre »stavbo vere«, lastnost tega »virusa« (racionalizma) je tudi, da v človeku-racionalistu otežuje njeno izgradnjo.
To je bolezen zahodnega človeka: racionalizem, ki je kuga naše dobe. Tu se seveda ne morem spuščati v analizo te dokaj kompleksne bolezni, ki je najbolj usodna kot bolezen duha, ker povzroča smrt duše. Hočem le povedati svoje mnenje: da šolski sistem načrtno okuži množice s tem, ker se ljudje, ki so zadaj, zavedajo nečesa, česar se večina drugih ne: da ta kuga povzroča odpad od krščanstva, vse je spet v službi boja za Oblast. S tem se človeku odvzame dejavnik, ki je ovira v tem. Zahodni človek je v veliki meri zaradi razsvetljenskega racionalizma, ki vodi v ateizem, izgubil enega ključnih dejavnikov, ki je ustvaril to civilizacijo, dejavnik, ki naj ustvarja urejeno družbo in dobro duhovno stanje v ljudeh, posledica je, da danes živimo sredi kaosa in velike odtujenosti. Civilizacija je v notranjem razkroju.
Franc Bešter, Zg. Besnica
