Mi, podpisniki tega pisma, smo preprosto zavezani iztočnici, nedavno objavljeni na naslovni strani ene od nedavnih številk nemškega tednika Der Spiegel, ki se preprosto glasi: Sagen was ist.Spoštovani gospod Peter Limbourg, generalni direktor Deutsche Welle.
Bonn, Zvezna republika Nemčija
Podpisniki tega pisma se Vam moramo najprej predstaviti: smo svobodomiselni in svobodoljubni slovenski intelektualci, nekateri med nami smo se že v osemdesetih letih preteklega stoletja, vsak na svojem področju, angažirali za samostojnost, neodvisnost in demokratičnost slovenske države, vsi pa si za to prizadevamo danes. Ta naša prizadevanja so bila zmeraj deležna močne podpore Zvezne republike Nemčije in njenih medijev, med njimi tudi DW (Deutsche Welle). Poleg teh spominov nas na Nemčijo, njeno “liberalno demokracijo, zakoreninjeno v evropski kulturi”, in na Vašo odlično ustanovo veže tudi privrženost geslu, ki je motto Vaše spletne predstavitve: “nepristranske informacije za svobodo duha” (Unbiased information for free minds).
DW tupatam, v zadnjem času celo pogosteje kot navadno, posveča pozornost političnim dogajanjem v naši državi. S tem pismom Vas želimo na kratko informirati o svojih pogledih, ki se deloma razlikujejo od Vaših poročil, kar je po naši sodbi verjetno posledica nesporazuma.
13. marca 2020 je bila v Ljubljani – po odstopu dotedanjega premiera Marjana Šarca – oblikovana nova desnosredinska koalicijska vlada, ki jo vodi Janez Janša, predsednik stranke, ki je zmagala na zadnjih parlamentarnih volitvah l. 2018. Ta vlada se je morala že v prvih dneh spoprijeti z epidemijo covid-19 in – podobno kot Vaša vlada – uvesti nekatere omejitve. Ukrepi te nove vlade so bili doslej uspešni: v Sloveniji je zaradi epidemije umrlo (sorazmerno) dvakrat manj ljudi kot v ZRN in desetkrat manj ljudi kot v v naši sosedi Italiji. Danes Slovenija podobno kot druge evropske države “rahlja” preventivne ukrepe in življenje se počasi normalizira.
Odkar imamo novo koalicijsko vlado, pa prihaja tudi do protestov in demonstracij zoper njene ukrepe in omejitve, ki jih protestniki, privrženci bivše – precej brezbrižne in malomarne – vlade razglašajo za avtoritarne, represivne. Vlado premiera Janše obtožujejo, da epidemijo zlorablja za politične namene. To ni res! Nasprotniki sedanje vlade, ki so bili tudi nasprotniki vseh dosedanjih desnosredinskih vlad v tridesetih letih, odkar obstaja država Slovenija, pa ta neresnična dejstva nenehoma posredujejo tudi inozemskim medijem. Skratka: politične ambicije nasprotnikov aktualne vlade, ki je nastopila delo v težkih okoliščinah komaj pred dvema mesecema, vsiljujejo zmotne podobe o naši državi tudi tujini, kar podpisnike tega pisma zelo skrbi. Radi bi popravili napačni vtis, ki se je očitno pojavil tudi v Vaši hiši, ko je omenjenim poskusom izrekla posebno priznanje. Zato nam dovolite, da na kratko predstavimo svoje poglede na dogajanje v naši državi.
Najprej je treba pojasniti, da je bila tako v preteklosti, v času “slovenske pomladi”, kot tudi danes na Slovenskem vloga intelektualcev še kako pomembna. Ob koncu hladne vojne jim je za svoja stališča in poglede uspelo pritegniti tudi zanimanje drugih slojev slovenske družbe (še posebej kmetov, pa tudi delojemalcev, uradništva in celo pripadnikov drugih jugoslovanskih narodov, živečih v Sloveniji). To je ob koncu hladne vojne leta 1989 pripeljalo do ustanovitve Demosa (Demokratične Opozicije Slovenije), ki je izboril razpis prvih svobodnih demokratičnih volitev leta 1990, na njih tudi zmagal in sestavil prvo demokratičnoizvoljeno slovensko vlado, v katero je pritegnil tudi nekaj predstavnikov drugih, na volitvah nezmagovitih političnih strank dotedanjega režima. O tem procesu so evropsko demokratično javnost izčrpno in objektivno seznanjala evropska občila in s svojo podporo pomembno pripomogla k zmagi demokracije, kar velja še posebej za nemške elektronske medije in tisk (npr. Deutsche Welle, Frankfurter Allgemeine Zeitung, Die Zeit itn.), ki so tudi že prej namenjali precejšnjo pozornost preganjanju intelektualcev v nekdanji Jugoslaviji (npr. Edvarda Kocbeka, Milovana Đilasa itn.) in tudi zavoljo tega uživali v Sloveniji velik ugled.
V Jugoslaviji je komunistični režim tretiral novinarje kot “družbenopolitične delavce”, katerih naloga je sodelovanje pri uresničevanju njegove politike (in to pojmovanje se vse do danes ni bistveno spremenilo, saj so zdaj npr. osrednji, predvsem tiskani mediji v neposredni lasti predstavnikov krogov, ki so nastali iz do l. 1990 vladajočega političnega razreda). Medijsko prizorišče je še danes eden ključnih problemov nove slovenske države.
V letih 1945-1990 vladajoči politični razred se je že od vsega začetka – čeprav zavoljo splošno znanega dogajanja v razpadli nekdanji jugoslovanski federaciji po letu 1991 zelo previdno – upiral demokratičnim spremembam, po letu 2002 pa je v Slovenijo pljusnil prvi očitnejši val poskusov restavracije socializma, ki ga je leta 2004, dvanajst let po razpadu Demosa, zaustavila prva desnosredinska vlada (Janeza Janše). Drugi val teh poskusov se je v času te Janševe vlade zgodil leta 2007, na predvečer predsedovanja Republike Slovenije Evropskemu svetu. Pri ponovnem pohodu levih strank, ki so (podobno kot Levica v ZRN) naslednice nekdanjega socialističnega režima, je prevladala t.i. “taktika novih obrazov” (npr. Zoran Janković, Alenka Bratušek, Miro Cerar, Marjan Šarec), oseb, ki so kandidirale za funkcijo predsednika vlade brez vsakršne politične kvalifikacije in povsem nepreskušene na državnem političnem prizorišču. Ti “novi obrazi” so v letih 2011-2018 na trojih zaporednih predčasnih (!) volitvah preprečili volilno zmago strankam, navezujočih se na izhodišča gibanja “slovenske pomladi”. Marjan Šarec, premier, ki je konec januarja letos odstopil prostovoljno, npr. na zadnjih parlamentarnih volitvah leta 2018 sploh ni zmagal, ampak zgolj skrpal manjšinsko vlado, zato da je preprečil prevzem premierske funkcije zmagovalcu volitev Janezu Janši, s svojim nepričakovanim odstopom po komaj poldrugem letu vladanja pa je hotel izsiliti spet nove predčasne volitve, vendar se je pri tem uštel, saj je zgolj povzročil, da sestavi novo vladno koalicijo stranka, ki je pod predsedstvom Janeza Janše na volitvah leta 2018 zmagala. To taktiko “novih obrazov” pa sta pogosto spremljala tudi že omenjeni “izvoz” političnih scenarijev v tujino (v Italijo, na Finsko, v Veliko Britanijo, ZRN itn.), pa tudi “uvoz” iz tujine v Slovenijo.
Danes brezposelna aktualna opozicija pripravlja tretji val vračanja oz. obnavljanja elementov komunističnega sistema po zgledih zloglasnih Miloševićevih “mitingov resnice” in po vsem videzu namerava z množičnim kolesarjenjem in z ignoriranjem dejstev zrušiti legalno in legitimno slovensko vlado. Glavni mediji in nekateri novinarji, ki se Vam oglašajo, so opustili vrednote nepristranskosti in upoštevanja dejstev in spet postali “družbenopolitični” delavci v službi politike, ki je v Sloveniji vladala 80 % časa po letu 1990.
Mi, podpisniki tega pisma, pa smo preprosto zavezani iztočnici, nedavno objavljeni na naslovni strani ene od nedavnih številk nemškega tednika Der Spiegel, ki se preprosto glasi: Sagen was ist.
S spoštovanjem!
dr. Dimitrij Rupel, bivši minister za zunanje zadeve Slovenije (1990-1993, 2000-2008)
dr. Damjan Prelovšek, bivši veleposlanik
Borut Trekman, bivši veleposlanik
Dejan Steinbuch, urednik portala+
Lojze Peterle, bivši predsednik vlade Slovenije (1990-1992), evropski poslanec (2004-2019)
dr. Peter Jambrek, bivši član in predsednik Ustavnega sodišča Slovenije (1991-1999)
dr. Andrej Čadež, univ. profesor
ing. Radko Istenič, univ. profesor
Alenka Puhar, novinarka
dr. Janko Kos, profesor in akademik
Bojan Požar, urednik in novinar
Peter Jančič, urednik
Tino Mamić, urednik in novinar
Miroslav Mozetič, bivši sodnik in predsednik Ustavnega sodišča Republike Slovenije (2007 – 2016)
Primož Pečnik
Vladimir Kirn
Andrej Mertelj
Boštjan Pečnik
Primož Pegam
Drago Sopčič
Marta Seljak
Igor Pust
Tomaž Erzar
Rok Prešern, predsednik UO Inštituta dr. Janeza E. Kreka
Miro Germ
Aleksander Jan
Stanislav Kogoj
Darja Bele
Pucko Bojan
Pucko Marija
Pucko Marijan
Gregor Kramar
mag. Matej Beltram
Igor Bele, univ. dipl. pravnik (v pokoju)
Miran Prajnc
Frane Lazar
Meta Bora Kovač
dr. Uroš Kržič
Andreja K. Bogataj
Katja Kržič
mag. Andrej Kržič
Andrej Kržič ml.
Martin Česnik
Egon Česnik
Stanko Vilčnjak
Marjan Mahne
dr. Goran Kugler, univ. profesor
Jožef Balažic
mag. Tomaž Slokar
Andraž Perko
Iva Brinovec
Vinko Vasle
Alojz Ivanušič
Anton Leskovec
Igor Jelen
