Slovenska kulturna cenzura pod komunizmom (3. del)

Moralo kulturno udbovsko komunistične  zgodbe  ob izdaji pesniške zbirke Zlati krogi (1952) Antona  Vodnika, ki je bila predstavljena v 2. delu tega spisa, v kateri je opisano, kako  je Vodnik  skoraj izgubil življenje zaradi morilsko zlobnih komunističnih kritik,  zdaj lahko vidimo tudi  v luči  sedanjih, vse bolj zlobnih komentarjev, pod domoljubnimi in  protiraznarodovalnimi prispevki na bolj ali manj desnih  spletnih  portalih. Saj so samo še desni mediji kulturno in politično usmerjeni  pretežno tradicionalno  evropsko ali tradicionalno zahodno, ne pa marksistično multikulturno in globalistično, kot zahteva vrh Evropske unije (EU) v Bruslju. Ker je politika  bruseljske birokracije vse manj tradicionalno evropska ali zahodna, in  vse bolj protizahodna, na prvi pogled pretežno multikulturna, nikakor pa ni nacionalna. V resnici je predvsem multikulturno  islamska, s številnimi razlikami med muslimanskimi priseljenci in tistimi muslimani, ki so že stoletja in  desetletja  v državah EU. Da, v bistvu gre v celotni  bruseljski  politiki vse bolj  samo še za muslimansko multikulturnost  v državah EU.

Tudi po letu 2015, po množičnih  vdorih muslimanskih ilegalnih migracij v EU, tudi v Slovenijo, so – vsaj načelno –  v domnevno še vedno samostojni in demokratični Sloveniji, mediji svobodni,  odprti vsem različnim skupinam in njihovim  potrebam. Politično pa so. načelno,  dostopni vsem strankam in njihovim podpornikom –  od skrajne Levice (ki se ni odpovedala marksistično  leninistični zvezdi) do sredinske NSi (še najbliže  krščanskim socialistom). Navidezno so slovenski mediji odprti  tudi  bolj desni  zunajparlamentarni SLS  (Slovenski ljudski stranki), kar pa ni res. To je bilo še najbolj vidno ob letošnjih (2024) volitvah poslancev v parlament EU. Kajti resnična uredniška politika glavnih javnih medijev – dnevnikov, radia, televizije in nekaterih digitalnih portalov – zlasti pa njihova slabo prikrita, ali pa kar javna,  cenzura, je  najbolj vidna prav ob volilnih kampanjah in ob volitvah.

Posebna pa  je v Sloveniji zgodba o  politični popolni zaprtosti in nestrpnosti  (veliko več kot samo cenzuri!)  javnih medijev do Slovenske demokratske stranke (SDS), še prav posebno na slovenski  javni, menda – za naivne – celo nacionalni televiziji. Ta je v bistvu esenca celotnega slovenskega narodno političnega vprašanja. Po osamosvojitvi in demokratizaciji Slovenije (1991) je bila slovenska televizija najprej predvsem jugonostalgična. Pozneje, zlasti po letu 2015, ko je nemška krščanska socialistka,  kanclerka Angela Merkel (po nekaterih virih celo komunistka),  tudi slovenskim  jugonostalgikom,  prižgala upanje, da bo z vdori množic muslimanskih  “beguncev” in ilegalnih migrantov čez – na stežaj  – odprte  meje držav  EU, vendarle ogrožen obstoj slovenskega naroda, tako kot tudi obstoj  celotnega avtohtonega  prebivalstva EU.  Seveda jugonostalgiki v Sloveniji priznavajo predvsem multikulturnost, vendar pa  vsaj dvajsetih kultur, vseh muslimanskih, v Sloveniji. Zato si tudi leva  – Kučanova – politika v Sloveniji, edina, ki ima  še sploh  nekaj moči, ker je vse več  Slovencev anarhističnih  državljanov, še najbolj podobnih “svobodnim”  Romom na Dolenjskem. Leva vladajoča politika pa vso to silno svobodo anarhistov še  spodbuja, zlasti zato, ker si  neutrudno prizadeva za preprečevanje slovenskega nacionalizma v Sloveniji.  Še najbolj pa se proti nacionalizmu bori javna televizija – predvsem s cenzuro oziroma z laganjem državljanom.

Prva naloga Kučanovih novih borcev je zato čimprejšnja pretežno muslimansko multikulturna Slovenijo (če bo le mogoče prav kmalu pod vodstvom dr. Vladimirja Prebiliča), ker levim mafijskimi politikom v žepe prihaja denar predvsem z Bližnjega Vzhoda in iz Bruslja. Takšna slovenska politika, z vso sramotno medijsko antinacionalistično cenzuro,  pa je v resnici politika popolnega  IZBRISA SLOVENSKEGA NARODA z zemljevida Evrope in sveta.  V ta namen je Kučanov klan  ali nova komunistična mafija,  s svojimi – hamasovim podobnimi – multikulturnimi  marksističnimi in globalistični  teroristi okupirala javno televizijo. Pri tem sta ji znatno pomagala  ustavno sodišče in neka komisarka iz Bruslja, neka  novodobna kagebejevska Veročka, ki je prišla v Ljubljano naravnost  iz kabineta Ursule Von  der Leyen,  kot je znano,  nekoč najboljše prijateljice,  in tudi  večkratne ministrice,  Angele Merkel. Zato je povsem verjetno, da ima že skoraj vsa Evropska unija prav stalinistično antinacionalistično CENZURO,  kot jo zahteva Von der Leyen, ki si prizadeva, da  bi s svojim doživljenjskim vladanjem v samem vrhu EU izbrisala vse evropske narode. Potem  pa bi rada  zavladala celemu  evropskemu kontinentu, zdi se, da  tudi Rusiji in Bližnjemu Vzhodu, seveda tudi Iranu.   Ali zato, ker se je Von der Leyen morda  zmešalo? Zaradi njene obsedenosti s feminizmom?

Zaradi vsega tega  ni  preveč zahtevno ugotavljanje, zakaj slovenska javna televizija,  kar zadeva svobodo in odprtost do  največje opozicijske stranke SDS (Slovenskih socialnih demokratov),  popolnoma CENZURIRA delo te stranke. SDS je iz  javnih slovenskih medijev praktično izključena, kot da bi še imeli Titov komunizem. Pri tem je mogoče  izvzeti samo katero od prikrito komunističnih -: podtaknjenih – že davno ugaslih zvezd, ki  jih  slovenska javna televizija, po Kučanovem naročilu,  želi oživiti, najraje kot vodilnih politikov v kakem levem nadomestku za SDS, ki ne bi bil več domoljuben  in vreden  zaupanja,  kot ga je  zdaj vredna stranka  SDS, na čelu  z enim od vodilnih slovenskih  osamosvojiteljev.  Skleniti je torej mogoče, da zaradi  protinarodne naravnanosti v politiki vrha EU, velja tudi v slovenskih  javnih medijih, kot je že vsemu svetu znano, politično geslo: “Hamas – da! SDS – ne!”

Zato je prav lahko razumeti vse udbovsko partijske komentatorje  pod skoraj vsemi domoljubnimi objavami na portalih desnih medijev. Levi mediji pa so, že prav odbijajoče,  povsem v skladu  z ideologijo multikulturnega marksističnega (komunističnega) globalizma, z vsemi mogočimi in nemogočimi “nevladnimi”  komunistično revolucionarnimi  organizacijami, polnimi denarja (večinoma iz domačega proračuna, deloma pa iz mednarodnih bank za raznarodovanje držav, tudi  v EU). To pa hkrati  pomeni, da je  CENZURA v slovenskih  medijih še vedno dokaj podobna nekdanji,  udbovsko komunistični. Torej – na Zahodu nič novega. Okupatorji so še vedno pulijo zanj, še zlasti za evropskega. Tajne zahodne  policije, pri nas obnovljena udba, pa tudi zdaj niso nič drugačne. Tudi slovenska  nova UDBA je še vedno  – dobra stara. Je prav tako   lažniva, nesramno ovaduška, surova, skrajno prostaška in predvsem –  MORILSKA.  Da, morilska. Mediji s svojo cenzuro pa so njena desna roka. Tovariš Milan Kučan se gotovo strinja z mano, z veseljem. Le zakaj in čemu se ne bi? Žalostno pa je, da to moje mnenje zavračajo skoraj vsi DESNI MEDIJI, kljub temu, da jih v Sloveniji ni niti toliko, kolikor je prstov na – eni – roki.

Opomba

* Pričujoči članek ja tretji v  štiridelnem  spisu  z naslovom Slovenska kulturna cenzura pod komunizmom.

Naslova prvih dveh delov pričujočega članka:

1) Kulturna cenzura v prvem desetletju po koncu 2. svetovne vojne (1945), morilska,  kot vse druge takratne cenzure. (Neobjavljeno, zaradi cenzure )

 2) Sindrom dogovorne cenzure Lidije Šentjurc v prvem desetletju po koncu druge svetovne vojne (1945). (Objavljeno na portalu Demokracija.)