Piše: Slovenska karitas
Slovenska karitas, Slovensko združenje za paliativno oskrbo, Slovensko društvo Hospic in Zveza Paraplegikov Slovenije še naprej zagovarjajo življenje, spodbujajo k razvoju in krepitvi dolgotrajne ter paliativne oskrbe, spremljanja umirajočih, podpore svojcem in razvoja hospicev.
Podpisane organizacije izražamo zaskrbljenost nad izjavami predstavnikov vlade, da bo že do konca leta sprejet zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Dokaj izenačen rezultat posvetovalnega referenduma, ki je pokazal razdeljenost družbe, že samo okrog načelnega vprašanja o pomoči pri samomoru, ne more biti argument za naglo sprejemanje zakona. Še najmanj pa na podlagi spornega predloga zakona, ki ga je državni zbor že enkrat zavrnil. Ravno tako je ta predlog v vseh pomembnih segmentih nedvoumno zavrnila tudi zdravstvena stroka in socialna stroka s področja paliativne oskrbe. Pred kakršnokoli resno in nujno strokovno razpravo zdravstvene, socialne in pravne stroke o zakonu o prostovoljnem končanju življenja od države pričakujemo takojšnjo ureditev zastoja pri izvajanju dolgotrajne oskrbe ter predhodno zakonsko in sistemsko ureditev paliativne in hospic oskrbe.
Obstoječi v javnosti predstavljen predlog zakona, ki legalizira pomoč države pri samomoru, pogojno evtanazijo in izvajanje po pohitrenem postopku nalaga javni zdravstveni in socialni mreži, je neprimeren, strokovno neutemeljen in vodi v degradacijo družbene solidarnosti. Na žalost neposredno predvideva tudi evtanazijo (5.čl) iz »verskih, moralnih in drugih« razlogov. Njegov sprejem bi bil lahko zelo škodljiv za starejše, umirajoče in dolgotrajno bolne ter bi v nadaljevanju njegovo izvajanje, ki predvideva široko dostopnost v številnih ustanovah (29.čl.), predstavljajo pasivno družbeno spodbudo k samomoru in nazorski pritisk (20.čl.) za sostanovalce, zaposlene in druge oskrbovance. Zaradi neurejene oskrbe starejših in bolnih je je predlog zakona še posebej nevaren (7. čl. (7).). S hkratno ohlapnostjo vstopnih kriterijev (6.čl) v predlogu zakona in po izkušnji drugih držav s podobno ureditvijo, bi se pomoči pri samomoru posluževalo vse več oseb s težavami v duševnem zdravju, mlajših in socialno ogroženih ali socialno izključenih starejših. Predlagani zakon zanika in razvrednoti delo zdravstvenih in socialnih delavcev ter tudi duhovne oskrbe, saj za življenje ranljivih osebe uveljavlja alternativo, ki je ekonomsko in kratkoročno »cenejša«(3.2), ne upošteva pa neprecenljive in neizmerljive vrednosti vsakega človeka ne glede na njegove lastnosti, stopnjo zavedanja, ekonomsko koristnost, premoženje in sposobnosti. Prav tako ne upošteva hudih posledic vsakega samomora na bližnje in okolico, kar jasno opredeljuje psihiatrična stroka, ter družbenih in ekonomskih posledic spreminjanja vrednostnega sistema solidarnosti v gospodinjstvih.
Ko vsi sistemi – zdravstvo, asistenca, dolgotrajna ter paliativna in hospic oskrba, pa tudi podprta solidarnost v gospodinjstvih in medgeneracijska solidarnost – dobro delujejo in ko človeka v stiski jemljemo in oskrbujemo kot telesno, duševno, socialno in duhovno bitje, je nagibov po prekinitvi življenja zelo malo. Podpisane organizacije si prizadevamo, da bi se še v večji meri ustvarjalo prijazno okolje s celostno pomočjo za starejše, kronično neozdravljivo bolne, invalide in druge ranljive skupine.
Pozivamo k takojšnjemu oblikovanju in podpori zakonom, ki gredo zlasti v smer razvoja in krepitve dolgotrajne in paliativne oskrbe, asistence za starejše invalide, spremljanja umirajočih, podpore svojcem in razvoja hospicev v vseh regijah.
Slovensko društvo Hospic
Slovenska karitas
Slovensko združenje za paliativno in hospic oskrbo
Zveza paraplegikov Slovenije
