Ob »Dnevu reformecije« se večina medijev trudi na vse kriplje poudarjati pomen našega jezika, slovenskega, ki nas je postavil kot nacijo. Hkrati pa cvetober naše inteligence želi uvesti angleščino, kot učni jezik, na fakultetnem nivoju.
Naj mi bo dovoljeno, da se malo poigram z napakami in neznanjem predstavnikov naših medijev in politikov, pri javnem izražanju v slovenskem jeziku.
V začetnem obdobju oddajanja televizije je bilo večkrat postavljeno vprašanje vpliva tega medija na slovenski jezik in slovnico, tako v govoru kot pisanju. Izkazalo se je, kar upam, da opažajo tudi drugi gledalci in poslušalci, da je bilo takšno vprašanje upravičeno zaskrbljujoče, saj (v slovenščini) manj izobraženi poslušalci ali gledalci ponavljajo večino slovničnih napak, ki jih slišijo po teh dveh medijih in še na spletu preberejo. Najhujše pa je, da vzamejo vse kar izgovorijo bralci poročil ali voditelji oddaj, da ne naštevam vseh političnih predstavnikov, za čisto zlato in začne se »papagajstvo« tudi med običajnimi ljudmi.
Pa se najde nek doktor, ki predava na Filozofski fakulteti in zatrjuje, da je jezik živ sistem in se zato razvija in dopolnjuje. To je sicer res, vendar morajo spremembe in dopolnitve biti v skladu s slovensko slovnico, drugače je tak izgovor le posledica pomanjkljivega znanja. Namesto, da bi se predavatelji (doktorji znanosti) potrudili vsaj vzdrževati naš slovenski jezik na obstoječem nivoju, dovoljujejo in ga celo pomagajo maličiti.
Očitno je Ivan Cankar kar zadel »žebljico na glavico«, ko nam je očital, da smo »rojeni za hlapce in vzgojeni za hlapce«. V času tujih gospodarjev nad Slovenci, smo se trudili obdržati in piliti pravilnost uporabe jezika (naj spomnim samo nasprotovanju skupnim jedrom) zdaj, ko smo samostojni in imamo vse možnosti skrbeti sami za gospodarstvo in kulturo, kamor spada tudi uporaba jezika, pa delamo z našim slovenskim jezikom »kot svinja z mehom«.
Poglejte komentatorje pod spletnimi članki. Če bi Slovencem res kaj pomenila slovenščina, bi se potrudili pisati pravilno, tudi slovnično. Tem komentatorjem bi lahko rekli »jezikovni klošarji«.
Zgodilo se je celo, da so na Univerzi v Ljubljani želeli uvesti predavanja, za vse študente, v angleškem namesto v slovenskem jeziku.
Ministrstvo za zdravstvo nas prepričuje, da bodo uvedli prevajalce za tuje zdravnike-specialiste, ker ne znajo slovensko, domačih zdravnikov-strokovnjakov pa očitno ne marajo. Mogoče zato, ker pri delu ne govorijo angleško?
Zakaj moramo sploh govoriti slovensko, kaj ne bi bilo enostavnejše govoriti kar angleško ali po ameriško? Odpadli bi stroški prevodov, tisk slovenske (beri angleške) literature in strokovnih knjig bi bil mnogo cenejši, saj bi se trg iz sedanjih dveh milijonov prebivalcev, razširil na pol milijarde – potencialnih kupcev. V šolah bi prihranili tudi pri predavateljih, ker bi odpadel tuj jezik (angleščina), obvezni izbirni predmet slovenščino, pa tako ali tako ne bi izbral nihče, ker je slovenščina zatežena in težka, da bi učitelja raje nosili kot ga poslušali. Prihranili bi tudi pri prevajanju vseh dokumentov za potrebe Evropske unije, iz slovenščine v angleščino in obratno za naše potrebe.
Ko sem hodil še v osnovno šolo, so nas kaznovali za vsako neslovensko besedo, ki je bila sicer del domačega govornega zaklada (pogosto popačene nemške besede), danes pa bi vsi najraje govorili kar angleško. Najbolj zanimivo pa je, da ta ista politična srenja, ki je nas kaznovala za uporabo tujih besed, zdaj hlasta po tujih, vendar angleških besedah.
Namesto, da bi se potrudili posloveniti vsako tujko, ki se pojavi na našem področju, jo vztrajno ponavljajo v angleški izvirni obliki in se izgovarjajo, da nima smisla posloveniti vsake besede.
Primeri iz vsakdanjosti:
Voditelj v oddaji kviz »Vem« vedno začne nizati vprašanja z besedami: »… lahko začnemo …«, seveda lahko, če so vzpostavljeni vsi pogoji, ki jih zahteva kviz, vsekakor pa bi bilo lepše in primernejše vprašanje: »… smemo začeti …«, če voditelj sprašuje po dovoljenju.
V različnih oddajah voditelji uporabljajo izraz: »… to je to …«, kar je sicer nekakšno najsodobnejše mašilo, ki pove, da si govorec takšnega mašila ni utrdil znanja slovenske slovnice, ko je bil čas za to, nikakor pa ni v duhu lepega slovenskega jezika. Besedica »to« je določni zaimek, ki nadomesti samostalnik, besedica »tisto« pa je nedoločni zaimek. Lepota slovenskega jezika pa ni v ponavljanju istih zaimkov sploh, če sta namenjena različnim določnim stanjem.
Eden od voditeljev oddaje kviza »Vem« zaključi z besedami: »… to je za danes to …«. Pa kaj delajo profesorji na Akademiji AGRFT, ali jim je vseeno za lepoto in pravilnost slovenščine. Mislim, da se Cankar in Prešeren ne obračata, ampak se vrtita v grobu, pa tudi prof. Mirko Rupel ne počiva ravno mirno, ob takšnem maličenju slovenščine.
Bralci poročil dosledno uporabljajo sledečo izgovorjavo, za tip letala »Boeing 777«: » …Boeing sedem, sedem, sedem …«, na mesto pravilno: »… Boeing sedem sto sedeminsedemdeset …«, saj ni med številkami vejic ali vezajev ali, mogoče po ameriško, pik.
Enako velja za besedno zvezo: »… na krovu letala je bilo (…) potnikov …«. Če bi res bili na krovu, se prav dolgo ne bi obdržali tam, saj običajni potniki niso kaskaderji, zato je pravilna besedna zveza: »…v letalu je bilo (…) potnikov …«.
Pri poslavljanju se voditelji, zadnje čase skoraj dosledno, poslovijo z besedama: »Vse lepo …« ali »Vse dobro …«. Lep slovenski poslovilni pozdrav je: »Vse najlepše …« ali »Vse najboljše …«. Še Šifrer je v besedilo svoje pesmi vključil izraz: »… za prijatelje je dobro le najboljše …«. Kaj nam voditelji naših televizij ne želijo »najboljše«, v šoli so najboljši odličnjaki, dobri so pa v zlati sredini, to je povprečni, kaj si res želimo le povprečja?
Enako velja tudi za besedno zvezo: »… v naše dobro …«. Tu je tudi lektor naše ustave zgrešil, saj je beseda »dobro« pridevnik, ki le pojasnjuje samostalnik in ni samostalnik. Lahko pa iz tega pridevnika naredimo samostalnik, ki smo mu včasih (brez doktorata) rekli pridevniški samostalnik in sicer »dobrina«. V omenjenem primeru pa je lepša in pravilnejša besedna zveza »…za našo dobrino gre …« ali »… v našo korist …«.
Pa izraz začudenja, ki ga tudi vedno pogosteje uporabljajo tako na TV, kot na Radiu: »… uwauw …«. Ne bom navajal na kaj me napeljuje ta izraz začudenja ali presenečenja, ko ga slišim v javnem mediju. Nekritična uporaba pa izhaja prav gotovo iz angleškega oziroma ameriškega govornega področja, kar nakazuje na hlapčevski karakter teh govorcev.
Tudi nepoznavanje branja tujih besed ali izrazov je moteča, ko bralec besedila bere vse tuje besede ali izraze v angleškem načinu izgovorjave, ne glede na dejanski izvor tuje besede. Se je že zgodilo, da je kakšen novinar prebral tudi slovensko besedo po »angleško«.
Cvetka iz prispevka 18. januarja 2016., na MMC:
… Jamo je po malem raziskoval že leta nazaj, leta 2006. pa je v njej namestil laboratorij …
Lepše in pravilno bi bilo: … Jamo je po malem raziskoval že pred leti, leta 2006. pa je v njej namestil laboratorij …
… da je prednica jame nastala približno dva ali tri milijone let nazaj, medtem, ko …
Lepše in pravilno bi bilo: »… da je prednica jame nastala pred približno dvema ali tremi milijoni let, medtem, ko …« Kajti čas se ni še nikoli vrtel nazaj, lahko pa se je kaj zgodilo »prej« ali »pred tem«.
Lepota slovenskega jezika je, po mojem skromnem dojemanju, v jasnosti, izvirnosti in možnosti natančnega izražanja. Zdaj pa našo slovnico, po mojih opažanjih pisci in govorci vedno pogosteje, povzemajo po angleščini. Lep primer sta zgornja dva primera, ki sem ju povzel iz pisanja Veronike Gnezda, iz Vala 202, za MMC.
V odmevih, 5. februarja 2016., je g. Bobovnik uporabil besedno zvezo: » … brez, da bi … «
Pravilno je: » … ne, da bi … «. Vem, da je tudi takšen spodrsljaj mogoč pri njegovem delu, vendar menim, da ob utrjenem znanju tega ne bi bilo.
Še ena cvetka je bila izrečena od najinovativnejše novinarke nacionalne TV Evgenije Carl , v ponedeljek 22. februarja 2016. ob 19,32, v oddaji »Slovenska kronika«, kjer je pametovala z izrazom »… javno dobro …«, namesto »… javna dobrina …«.
Tudi vrstni red in postavitev vejice na pravo mesto v stavku, sta pomembna za pravi pomen in pravilno razumevanje. Na primeru spodaj bomo videli kako pomemben je to:
… se ne trudi … ta besedna zveza izraža neaktivno stanje nekoga, pa bi to moral biti.
… ne trudi se … obrnjena besedna zveza izraža, da je nekdo že obupal.
… ne, trudi se … besedna zveza z vejico za »ne«, pa izraža veliko aktivnost nekoga.
Vremenska napoved:
»Padavine bodo čez cel dan.«
Lepše: »Padavine bodo ves dan.«
V vsakem jeziku se v vsakdanjem govoru, ki je res živ in ga je mogoče spreminjati, marsikatera beseda obrusi ali stavek skrajša. Tako je s pozdravi, kot so:
Dobro jutro!, ki izhaja iz prvotnega izraza: Dobro jutro želim! Torej je razprava, kako pozdraviti zjutraj, brezpredmetna, saj dopoldne ni razloga, da komu zaželimo takšen pozdrav.
Ali zaželeti: Dober dan!, zvečer, tudi ni najprimerneje, kajti dan je že minil.
Napačna uporaba slovenske slovnice je odraz nesposobnosti našega šolskega sistema, da učence že v osnovni šoli nauči lepega in tudi slovnično pravilnega izražanja. Tu mislim tudi na pravilne sklanjatve, spregatve, pa pravilno uporabo slovenske dvojine, trojine in množine. Že res, da je jezik živa tvorba, vendar menim, da se sme razvijati le v razumljivejšo in lepšo obliko izražanja, ne pa nekritično sprejemanje tujih slovničnih načinov iz jezika, kjer se iz pisnega besedila ne more razbrati niti spola pisca taistega besedila, kaj šele o številu udeležencev v opisu zgodbe.
Vse to se dá doseči v osnovnih šolah brez prisile, le z odgovornostjo učiteljskega osebja, ki se mora zavedati posledic svojega predajanja znanja. Tudi starši nosijo velik del odgovornosti, saj zato se pa imenuje »materni jezik«. Znanje učencev, ki zapuščajo osnovno šolo, je ponos in ogledalo učiteljev, ne glede na plačilo, ki ga prejemajo.
Noben serijski magister ali doktor znanosti pa ne bi smel zaključiti svojega podiplomskega izobraževanja brez strogega izpita iz znanja (materinega) slovenskega jezika, pa ne bi brali člankov in skrpucal z njihovimi podpisi.
Nadejam se, da se katerega zgoraj omenjenih tudi kaj dotaknejo takšne pripombe, če jih bodo vsaj malo upoštevali, bo pa že velik uspeh.
Rajko Modic, Medvode
P. S.
Naši slovničarji so se v preteklosti dogovorili, da je za vrstilnimi števniki pika, torej tudi za letnico, ki je števec let od kristusovega rojstva naprej. Pri izgovorjavi pa bi morali letnico postaviti tudi v ustrezen sklon.
