To, kar sem videla danes popoldne, ko sem šla na sprehod okoli našega blokovskega naselja v Bežigradu, je bilo do skrajnosti partizansko. Podobno je bilo vzdušju ob terorističnih napadih mladih komunističnih aktivistov v okupirani Ljubljani med drugo vojno, navdušenih nad stalinističnim norcem Kidričem in njegovo še bolj podivjano babnico. V marsičem se mi je zdelo podobno vzdušju na protestih uradniških sinčkov in hčerkic, brezdelnežev in izgubljenih eksistenc, navdušenih nad poslancem Kordišem in do konca zavoženo komunistično tercialko Fajonovo.
Ti podivjani smrkavci – brez zaščitnih mask – so, tesno drug ob drugem, približno po pet v skupini, po pločnikih okoli naselja vodili na vrvicah svoje nedisciplinirane pse (brez nagobčnikov) in vsiljivo, že kar predrzno posmehljivo buljili v starejše in tudi zelo stare občane z maskami, ki niso vedeli, kam naj se umaknejo pred njimi.
Me prav zanima, če ti posmehljivi mladi teroristi vedo, kaj pomeni priporočilo, da smo lahko brez maske v naravi, kjer je med posameznimi osebami vsaj tri metre prostora, raje pa precej več. Očitno pa ni šlo za to. Partizanski aktivisti našega časa – iz Kordiševe šole in z etičnimi usmeritvami Fajonove – so prepričani, da morajo epidemijo izkoristiti za prihod na oblast, naj stane kolikor hoče. Tako kot so likvidatorji v Ljubljani ustrelili kako nedolžno tajnico, zaradi katere je okupator pobil večje število talcev, tako zdaj Kordiševi privrženci upajo, da bo veliko število žrtev epidemije dokaz, da je sedanja, demokratična in zelo sposobna vlada, kriva za preveliko število žrtev.
Kdo, za božjo voljo, je dovolil, da na prostem ni treba nositi mask! Res so to zahtevale neke skrajno levičarske aktivistke, ampak zdaj, v času najhujše epidemije, Kordiševi mladi teroristi po pločnikih – brez mask – skrajno brezobzirno dobesedno napadajo starejše. Sama si ne upam več na sprehod po naselju oziroma okoli njega.
