Ruske basni so Slovencem blizu,
tudi če Krilóva ne poznajo,
basni vse se razumeti dajo,
niso umetelne kot v Parizu.
Ena basen scela pa domača
zdela se Slovencem bo, kot naša,
basen ta, v kateri medved vpraša
jarca, kdaj zapitek končno plača.
Jarec namreč obiskal medveda
z delegacijo je jarcev močno,
se obisk sprevrže v moro nočno,
kajti medved prav osorno gleda.
Sosed da kali odnose njune,
trgovina znana je posredi,
jarcu reče medved hudogledi,
in sosedi da so male kune.
Jarec ko se nekaj obotavlja,
medved naglo za zaprta vrata
sune ga in stisne kakor brata,
češ da mu ljubezen izkazuje.
Jarec vajen takšne ni ljubezni,
pokajo mu rebra, je brez sape,
božajo ko ga medvedje šape,
misel ga preveva o bolezni.
Okrepi ljubezenska menjava
naj se še, odločno medved vztraja,
ko v objemu jarec mu ostaja
in vzdihuje, da ta pot je prava.
Nauk te zgodbe vztrajno se prikriva,
jarčevi jo lepšajo rojaki,
sicer pa največji že bedaki,
vejo, kdo je grešna koza kriva.
Kdor z medvedom rad bi se pajdašil
in enakost z njim bi imitiral,
ruskih basni ta ni preštudiral,
slednjič se kot jarec bo prestrašil.
