Piše: Franc Bešter
Mednarodna konferenca o podnebnih spremembah: o tem se na ta način intenzivno pogovarjamo že 30 let, za te spremembe in vzroke zanje pa vemo že bistveno dalj časa, ugotavljamo, da je »že skrajni čas, da ukrepamo«, a tega ukrepanja ni, ugotavljamo, da izpuste celo povečujemo, nedvomno se to dogaja tudi zaradi vojne v Ukrajini. Kako bomo dosegli cilj znižanja za polovico v desetih letih in popolno dekarbonizacijo do 2050??? V tem prispevku bom skušal nakazati, zakaj sta se pojavila dva pogleda na ta problem, levi in desni, in zakaj odločevalcem ne uspe ukrepati.
Oseben pogled
Za svetovno desnico je značilno, da sicer podnebnih sprememb ne zanika, a mnogokrat zanika njihov antropogeni izvor. Vidim dva glavna vzroka za to: ni v interesu Kapitala, omejevati proizvodnjo in potrošnjo, s tem gospodarsko rast (kapitalizem deluje, dokler je ta rast), in se podati v hude stroške prehoda, od fosilnih goriv na obnovljive vire. Za desne liberalce sta Denar in Dobiček bog, obenem pa oni (za razliko od levih) v Boga verjamejo in upajo tudi nanj: saj bo On vse to (naravne nesreče) od nas odvrnil. Izgovarjajo se tudi na naslednje: vreme (podnebje) se je v zgodovini Zemlje že spreminjalo, zato tudi sedanje spremembe niso stvar človeka. Ali ni vse skupaj sprenevedanje in tiščanje glave v pesek?
Svetovna levica (ki jo je v ateizem zapeljal duh racionalizma in materializma), ki ne verjame v Boga, ampak bolj v Znanost in Tehniko, ki zanika vse metafizično, se pri tem sklicuje na znanstvene ugotovitve glede tega (meritve, grafi…), zagovarja čim prejšnji prehod na obnovljive vire. Nasploh je zanjo značilno, da si stvar skuša razložiti »znanstveno« in tudi tako »dokazati« (z meritvami), problem pa rešiti s Tehniko (z novimi tehnologijami).
Osebno menim, da klimatologi o podnebju vsekakor vedo več kot drugi ljudje in tudi več kot politiki, čeprav se seveda tudi stroka lahko moti. Glede tega je zanimiva primerjava s koronakrizo: tako kot virus se tudi vreme ne ozira na meje, gre za globalen problem, rešljiv (morda) samo globalno, in kot pri virusu se tudi glede vremena pojavljajo številni »strokovnjaki«: nekateri pojav nasploh zanikajo, drugi iščejo neke čudne vzroke zanj, v vsem skupaj pa se kaže izgubljanje zaupanja v znanost, v stroko v tej civilizaciji.
Podnebje in ekonomija
Podnebne spremembe naj bi povzročala fosilna goriva, ona že lep čas poganjajo našo civilizacijo, ta (tehnična) civilizacija deluje na visoko razvitih orodjih (VRO), o čemer sem tu že pisal. Ker ta Orodja nujno poganja neka energija, je ta civilizacija zelo odvisna od teh virov in s tega vidika zelo ranljiva, kar povzroča številne politične probleme in tudi vojne. A ob tem ne smemo pozabiti nekaterih dejstev: za razvoj VRO so bili potrebni ogromni napori in veliko časa, in VRO so nam močno olajšala življenje, nam prinesla številne udobnosti in veliko blaginjo. In po njihovi zaslugi danes na Zemlji lahko živi toliko ljudi kot jih živi, danes že osem milijard. A to ni moglo biti brez posledic za okolje. Človeštvo, ko je dobilo VRO, je moralo od nekod zajemati vire: surovine in energijo. Jasno je, da se je ob tem poraba močno povečala, in seveda so se povečale tudi količine odpadkov – kar vse je človeštvo začelo puščati za sabo.
Primerjava z epruveto
Vse skupaj lahko primerjamo z naslednjim poskusom: če damo v epruveto bakterije, na hranljivo podlago, se hitro in močno namnožijo, a to ne more trajati dolgo. Hranil začne zmanjkovati in začnejo se kopičiti strupeni produkti presnove, ki jih izločajo bakterije, zaradi vsega skupaj se to razmnoževanje zaustavlja, še več, bakterije začnejo umirati.
Podobno je z gospodarsko konjunkturo, temelječo na VRO, več razlogov je, da ta ne more večno trajati, neka stalna gospodarska rast je pa sploh utopija. Prepričan sem, da danes človeštvo prihaja v fazo, prej opisano: pojavljajo se problemi s surovinami in energijo in tudi problemi zaradi močno onesnaženega okolja. Kopičijo se odpadki in tudi strupi v zemlji, vodah, zraku. Jasno je, da človeštvo spušča te stvari v VSA ta okolja, kjer se neizbežno kopičijo in s tem večajo probleme, glede voda (reke, jezera, oceani) bi tu kazalo izpostaviti plastiko, kar se tiče atmosfere, pa toplogredne pline. Izjava prof. Mihaliča v nedavnem intervjuju za Demokracijo (da človeštvo tu prispeva samo štiri procente), preprosto ne vzdrži trezne presoje. In tu ne gre samo za CO2, gre tudi za metan, ki je posledica masovne živinoreje (prašičjereja, govedoreja, perutninarstvo…) in ki baje prispeva več kot ves promet skupaj! Izpuste bi morali takoj radikalno zmanjšati (to vemo že dolgo, o tem se govori že dolgo), sicer se bomo ujeli v nepovratno zanko, sprožili ireverzibilne procese, na več načinov, iz več razlogov: segrevanje planeta se bo pospešilo zaradi taljenja ledu na polih in sproščanja metana iz do zdaj zamrznjenih tal Sibirije, segreti oceani so manj uspešni ponori CO2, ker je v njih vedno manj alg in planktona, in spremenjeno vreme uničuje gozdove kot ponore CO2, iz več razlogov: zaradi suše gorijo, in drevesa lomijo in podirajo žled in viharji. Kako kratkoviden in brez modrosti ob tem ostaja človek, ki jih povrh še pridno požiga in izsekava!
Ali človek VRO ne bi smel izumiti, ko je z njimi sprožil to propadanje okolja, kar vse ga je začelo že ogrožati: tudi on je biološko bitje, del narave. Danes vsako uro izumrejo tri biološke vrste – ali ne bo enkrat vrsta tudi na nas? Ali pa morda VRO ne uporablja na pravilen način?
Podnebne spremembe in politika
Uničevanje okolja povzroča tudi politični sistem, na katerem funkcionira moderna družba, tako totalitarizem kot demokracija, totalitarizem (komunizem) je bil pri tem še bolj primitiven, barbarski. Jasno je, da to povzroča vsaka (katerakoli) ekonomija, vendar pa politični sistem to lahko pospešuje ali zavira. To povzroča uporaba tehnike v tržnem gospodarstvu, ki vodi v potrošništvo, a to pospešuje tudi politični sistem demokracije. Zakaj? V moderni dobi sta postala gospodarstvo in politika dvoje močno povezanih, soodvisnih stvari, podoben je bil odnos med vero in politiko v srednjem veku. To se odraža tudi navzven: takrat so bile največje in najvišje stavbe v mestih cerkve (katedrale), danes so to banke in trgovski centri, kar kaže na to, kaj je človeku neke dobe najpomembnejše.
Torej: zakaj je demokracija za okolje neprijazen sistem? V tem sistemu poteka boj za oblast na volitvah, kandidati morajo biti všečni volivcem, in tu igra uspešnost ekonomije glavno vlogo – politika gre skozi želodec. Zato je gospodarska rast nekaj ključnega. Večanje proizvodnje in potrošnje, varčevanje ali razni prehodi na »zeleno«: vse to konjunkturo zavira in ovira, politik pa gleda vnaprej le zase, za en mandat, kvečjemu nekaj mandatov. In tako kot Kapital gleda samo na kratkoročno korist, tako tudi ta sistem povzroča samo kratkoročno gledanje. Tu je seveda treba omeniti še tekmovalnost med firmami, na prostem trgu, in pri tem mora biti proizvajalec všečen kupcu, in zato je treba dajati na trg vedno nove, boljše stvari, ob tem dovolj poceni (konkurenčnost), ljudem vsiljevati celo nove potrebe, spreminjati modne trende…, ta sistem zato vzpodbuja razvoj tehnike, inovacije, a ena od posledic je tudi prekomerno izčrpavanje virov in onesnaževanje. In ta tekmovalnost se pojavi tudi zaradi politike: zaradi razdrobljenosti sveta na države, zaradi nje se pojavi tekmovalnost tudi med državami, celo med kontinenti. Tipičen primer je današnja Kitajska, ki z večanjem gospodarske moči (pri tem se ne ozira kaj dosti na okolje) hoče postati prva velesila sveta. Danes gradi sto novih termoelektrarn na premog, Evropo, ki se je začela omejevati, ki hoče biti »zelena«, lahko s tem ekonomsko povozi. Na tem primeru se pokaže, da bo podnebna kriza rešljiva le globalno, ker se obremenjevanje atmosfere na eni lokaciji prenese na vso Zemljo, bi planet vsaj za določene stvari potreboval neko enotno Vlado.
Podnebne spremembe in energija
Človek moderne, ki je iznašel VRO, je moral iznajti tudi Orodja za njihov pogon, in to so Orodja za pretvorbo energije (parni stroj, motorji, generatorji…). V večini primerov gre za pretvorbo kemične energije (preko toplotne) v mehansko, se pravi za kurjenje (premoga, nafte, plina). Človek je tu naredil še korak naprej: naučil se je pretvorbe mehanske energije v električno, ki bo »zlato prihodnosti«. Elektrika je zelo cenjena oblika energije – ker je vsestransko uporabna (za razsvetljavo, za ogrevanje in pogon elektromotorjev) in jo je mogoče prenašati na daljavo. Ni je pa mogoče uskladiščiti, razen v baterijah, zato v manjših količinah.
Podnebno krizo torej povzročajo ta Orodja – za pretvorbo energije. A tudi ta energija, ki jo vsebujejo fosilna goriva, je prišla s Sonca, v končni fazi energija fuzije v Soncu poganja vse dogajanje na Zemlji. Fuzija: zlivanje lahkih jeder (vodika). Fisija: cepitev težkih jeder, le-to je človeku uspelo vpreči za svoje potrebe. Jedrska energija? Ona ne obremenjuje atmosfere, prinaša pa tudi nevarnosti in neprijetne posledice (odpadki), a vsaj zame je ob fosilnih gorivih manjše zlo. Kaj pa fuzija? Danes se vlagajo veliki napori v razvoj fuzijskega reaktorja, a tehnični problemi pri tem izgledajo skorajda nerešljivi. »Zeleni prehod« naj bi bil prehod na obnovljiv vire (HE, vetrna, solarna energija), a bojim se, da bodo ti viri prešibki za velike potrebe človeštva, obenem pa so močno odvisni od vremena, so torej zelo nestalni, človek pa energijo potrebuje vedno. In nikakor niso brez škodljivih posledic za okolje. Že njihova proizvodnja je problematična in zaloge redkih kovin, ki jih pri tem potrebujemo, so omejene (baker, litij za akumulatorje, platina za vodikovo tehnologijo…). Tudi še ni rešen problem izrabljenih elementov, odpadkov, reciklaže. Kakorkoli torej obračamo – prisiljeni bomo v varčevanje, predvsem tudi z energijo.
Kaj potrebujemo?
To vprašanje se postavlja, če pomislimo na varčevanje. Res, kaj človek zares potrebuje za življenje? Ob tem seveda pomislimo najprej in predvsem na telesne potrebe, in ob tem brez večje težave vidimo, da so naši predniki tisočletja živeli in preživeli brez ogromne večine tega, kar imamo mi danes. Vendar, ko je civilizacija razvita do neke stopnje, kot sedaj naša, mnogo stvari postane nujnih, tudi za samo preživetje, ne le zgolj za normalno funkcioniranje v njej, primer so npr. Orodja kot avto, mobitel, računalnik. Sicer pa danes mnogi, zlasti mladi, vse skupaj jemljejo kot nekaj samoumevnega, ne zavedajoč se, da je to sad večstoletnega razvoja in velikih naporov številnih generacij. Zaradi spleta okoliščin se je ta razvoj zgodil na severni polobli (Evropa, ZDA), posledica je tektonska prelomnica med bogatim svetovnim Severom in revnim Jugom, posledica tega (in tudi že podnebnih sprememb) pa so sedanji problemi z migracijami.
Varčevanje: to bo nujno, ker so viri planeta omejeni, prav tako se že postavljajo meje njegovemu onesnaževanju. Logično je, da bomo začeli varčevati pri tistem, kar najmanj nujno potrebujemo. Morda pri luksuzu in orožju? Luksuz: turistična letalska potovanja v oddaljene (npr. pacifiške) destinacije. Na desetine križark, plavajočih mest s 5000 ljudmi na krovu (40 od njih pokuri toliko kot vsi avtomobili na svetu – namesto uvajanja električnih avtomobilov bi najprej kazalo ukiniti to?!). Vedno nova, modernejša orožja: zanje gre ogromno energije in dragocenih surovin. A spet smo pri politiki: nobena država se danes ne more in noče razorožiti, med državami stalno prihaja do konfliktov in tudi vojn. Vidimo, da je spet razdrobljenost sveta na države eden od vzrokov uničevanja okolja.
