Svojčas dobro vsi so jo poznali,
je zares velika to planina,
kamen oster, huda tam strmina,
Šarplanina so ime ji dali.
Šarplanina gre v korak z razvojem,
se nepismenost izkoreninja,
nič več Šarplaninec ne udinja
drugim se, naprej gre, a z zastojem.
Šolstvo dolgo namreč šarplaninsko
za razvojem vidno je capljalo,
kamen trd in ljudstvo zaostalo
miselnost ohranja serpentinsko.
Po vijugah da do šole pride,
Šarplanincu to je glavna misel,
ko za šolo sliši, ves je kisel,
če se da, jo v loku zaobide.
Šest popravcev zlahka si prisluži,
ko pa treba šolo je zgraditi,
Šarplaninec zna se izogniti,
zaostalcem spet se rad pridruži.
Ljubi matematiko neznansko,
v žep si zlahka kak miljonček vtakne,
da se gradnja šole ne premakne,
izračun eksakten, po balkansko.
Se smeji in roga pobalinsko
Šarplaninec, dete nevzgojeno,
péstuje navado posvojeno,
šola da početje je tatinsko.
A pravice na Balkanu plamen
čisto zlahka vendar ne ugasne,
so poti do nje sicer počasne,
toda enkrat fant bo tolkel kamen.
