Pivec stežka zdaj si moči grlo,
lastno vino, se mu bistro pravi,
vsakič se na sredi mu ustavi,
pitje se mu je grdo uprlo.
Kaj za vraga v vino ste mi dali,
da tako požirek se upira,
pivec sam nad sabo se zadira,
mene bi za krivega spoznali?
Mene, ki sem delal bistro vino,
ga drugje jemal in mešal z vodo,
mene pač dolžili več ne bodo,
da grem s ponaredkom v zgodovino.
Vina, veste, nisem ponarejal,
ko drugje jemal sem, si prisvajal,
sem samo žlahtnino mu dodajal,
bistro vino v kalno sem prirejal.
Povezali so me s plagiatom,
dobro, nekaj res sem si sposojal,
ker kot dober pivec sem presojal,
požlahtnim da vino s surogatom.
Sem trdo garal, saj je postavka
urna dvesto evrov mi prinesla,
upal sem, da vsi so takšna tesla,
da potrebna zdaj ne bo ostavka.
Zdaj ko bi za šefa kandidiral,
na glasove upam pivske stranke,
a ledene plošče so me tanke
tja privedle, da bom resigniral.
Pomagajte, pivcu, vse vas prosim,
da požirek lastnega se vina
mi ne zdel bo, kot da je scalina,
prosim vas in ponaredke trosim.
