Pivec, ko kozarec je odložil,
tole rekel je okoli zbranim,
pivu, vinu, žganju vsem predanim:
»Jaz, račune, bratci, sem položil.
»Da odšel domov bi iz gostilne,
ni razloga, ga ne vidim, jasno?
Vi pa kar nadirajte me glasno,
iščite glasove pritrdilne.«
»Nisi vseh, zato tu več med nami,
upokojenci, v gostilni naši
ni prostora zate, torej vaši,
tvoji s tabo so odslej v osami.
V našo krčmo si prikolovratil,
v krčmo Pri rjavo-rdeči žabi,
v red nas spravljal, te nihče ne vabi,
nisi s pravimi se, pivec, bratil.
Da premlad si, drugič le premisli,
za to našo pivsko kompanijo,
v upokojensko tovarišijo,
več ne hodi, tu smo nate kisli.«
Ne posebej kisel in čemeren
rekel Pivec spet je istim zbranim,
alkoholu vsem po vrsti vdanim:
»Prav imate, jaz sem pivec zmeren.
