Hej, Simona, hitro odstopite,
niste naša več tovarišica,
ste učiteljica, ki poklica
ne obvlada in zato – pojdite!
Tak poziv nenadno se pojavi,
ko so šole itak vse zaprte,
s hujskanjem besede so podprte,
da Simona ni na strani pravi.
Ni na tisti strani, kjer v visoke
šole se lahko pripušča dalje,
kjer se rdeče svetijo medalje,
kjer za večnih gre otrok otroke.
Pod pozivom je podpis prebrati
moč takole: dve inicialki
S in D, to črki sta verzalki,
več pa ni potrebno razvozlati.
Iz katere šole stvar prihaja,
vidi že po barvi se pečata,
rdeča je, razrešena zagata
vsakršna, od kod ta stvar uhaja.
Ni iz ene pač od šol zasebnih,
saj teh itak se ne financira,
nekaj zgolj učencev stvar podpira,
s statusom so vsi potreb posebnih.
Njih se, pravijo, diskriminira,
zanje vsega je Simona kriva,
hkrati se pred javnostjo prikriva,
točke kdo ukradene nabira.
Mislijo, če bi dovolj kričali
in učiteljici s tem grozili,
v tej zahtevni šoli v skrajni sili
razred bi morda izdelovali.
