Nov poklic se redno oglašuje,
silno nacionalka ga podpira,
perspektive na stežaj odpira,
prostih mest se mnoštvo razpisuje.
Pravijo, da gre za kaskaderja,
ki v nevarne scene se podaja,
kakor Feniks ki od mrtvih vstaja,
kar dosežek zadnji je maskerja.
Ko sledi režiji zamaskiran,
ko na sceno, v kader pripotuje,
kamera pojavo približuje,
kot junak je tedna reklamiran.
Ga na hitro vloge priučijo,
če slučajno bi kaj spregovoril,
sicer pa bicikl bo tovoril,
bicikliral ga s tovarišijo.
V prvi plan bicikl se postavlja,
kot da ta vesoljstvo odrešuje,
mnogo več gledalec pričakuje,
hitro vidi, da le čas zapravlja.
Ker problem za množično je sceno,
kader vsak režija pomnožuje,
nacionalka sceno napihuje,
stvar deluje prav zares ceneno.
Nov poklic pač ni za vloge glavne,
za režijo krah je nedonosen,
ni da človek nanj bi bil ponosen,
ne rodijo v njem se zvezde slavne.
Nov poklic? A misliš biciklista,
ki ga nacionalka podpihuje?
Ah, saj veš, kako se imenuje,
za navadnega gre zgolj statista.
