Piše: Franc Bešter
Doslej sta se na tej Zemlji pojavila dva politična sistema kot dva načina urejanja skupnih zadev (vodenja narodov, držav): demokracija in avtokracija, zadnja je zavzemala razne pojavne oblike (kraljevina, cesarstvo, diktatura, totalitarizem…). Kateri sistem je boljši?
V zgodovini se je za najuspešnejšega do zdaj pokazala demokracija, ta sistem je tudi najbolj svoboden, vsaj formalno, logično je zato, da se tudi totalitarci (po svojem notranjem bistvu) navadno proglašajo za demokrate, tako je bilo tudi v komunizmu (nismo smeli govoriti, da živimo v totalitarni državi, v diktaturi), celo komunizem se je proglašal za »demokratičnega«, in tudi danes naši levičarji, ki zagovarjajo socializem, govorijo o »demokratičnem socializmu«. Diktatura in totalitarizem sta navadno »tiranija«, ki hudo omejuje človekovo svobodo, a se morda ravno zato proglaša za »demokracijo«. Kaj pa danes, v samostojni Sloveniji, ko imamo večino časa na oblasti levičarje – naslednike in dediče komunistične tiranije? Ali so le-ti postali resnični demokrati, ali so po svoji duši še vedno totalitarci? Ali pa se imajo v resnici za demokrate, le da demokracijo pojmujejo drugače kot desničarji? Pisal sem že o tem, da do nasprotij med levico in desnico prihaja tudi zaradi različnega pojmovanja svobode. Ali do tega prihaja tudi zaradi različnega pojmovanja demokracije? Gledano s formalno- pravnega vidika imamo demokratični sistem, ali pa je to tudi po svojem notranjem bistvu?
Totalitarizem: en Vodja, ena stranka, ena Ideologija (eno-umje). Demokracija: več strank in ideologij, politični pluralizem. Demokracija je mlad sistem, ki se je najprej pojavil v antični Grčiji, kar ni slučaj: ona zahteva neko višjo kulturno raven, neko zrelost ljudi in aktivno državljanstvo (tiste, ki se niso hoteli ukvarjati s politiko, so Grki imenovali »idioti«). V Evropi so demokracijo uvedli razsvetljenci, ki pa so se tudi v tem zgledovali pri antiki. Vendar, homo sapiens je po svojem notranjem bistvu, po genih, še vedno »bitje horde«, navajen slediti Vodji krdela, gotovo je to eden od vzrokov, da je človeštvo večino časa živelo v avtokratskih sistemih, ki so lahko tudi dobri, če so vladarji dobri, a večinoma je prihajalo do hudih zlorab oblasti, v tem je zato neka velika prednost demokracije: oblast je mogoče z volitvami menjati. To je nek izum in dosežek moderne dobe: »miren prenos oblasti«. A »človek horde« v nas, ki zlasti v kriznih časih kaj hitro plane na dan, ko z njega odpade patina civilizacije, je gotovo vzrok, da je demokracija krhek sistem, hitro lahko zdrsne v totalitarizem, kar pa omogoča sam sistem: v kriznih razmerah ljudje izvolijo neko skrajno stranko, da bi vzpostavila red, in ta se potem na nasilen način polasti totalne oblasti.
Posledica tega je tudi, da je totalitarizem težko preobraziti v demokracijo, to lahko vidimo pri naši tranziciji, za katero ugotavljamo, da ni uspela: starim silam in strukturam iz časov komunizma je uspelo ohraniti vzvode politične moči in Oblasti. Oblast je bila zanje vedno sveta, zato takšen tudi boj zanjo. Imamo demokracijo, a je ostala zaradi tega bolj formalna. Ali pa se imajo današnji levičarji za demokrate ali totalitarce? Vsaj navzven za demokrate, saj svoje nasprotnike (desnico) označujejo za fašiste, torej totalitarce (se pravi, da imajo sebe za prave demokrate). Podobno je na nasprotnem bregu: desnica levico označuje za »levi fašizem«. Fašizem je tako postal kar neke vrste psovka, in danes se nihče več noče kazati za skrajnega, vsak poudarja svojo sredinskost. Gotovo tudi posledica neke zgodovine. A kaj je nekdo po svojem notranjem bistvu, razkrijejo dejanja, ne besede (»Po njih delih jih boste spoznali«).
Resnično demokracijo zagotavljata dva bistvena dejavnika: svoboda govora in svobodne volitve. Če se svoboda govora začne omejevati, je to zelo slab znak korakov v totalitarizem. A svoboda govora se lahko omejuje tudi z ne-pluralnostjo (neuravnoteženostjo) medijev, beseda namreč nima prave moči, če nimaš možnosti, da tvoja mnenja in stališča dosegajo čim širše množice. Se pravi, za poštene in svobodne volitve je nujno potrebno tudi to: pluralni mediji. Za medije pa je vedno potreben denar, ve se pa, kje je bil v teh desetletjih denar in kje ga ni bilo. Posledica je nepluralnost medijev, posledica tega pa je, da do zdaj še nobene volitve niso bile poštene. Posledica je, da so lahko vedno znova izvoljeni razni »novi obrazi«, ki so zgolj lutke t.i. globoke države, ki ima realno politično moč in je ni mogoče zamenjati z volitvami, kar pomeni, da smo v nekem totalitarizmu. Bojim se, da se bo to vedno bolj kazalo tudi navzven, kaže se npr. v poskusih omejevanja svobode govora, pod pretvezo boja proti sovražnemu govoru, svobodo ljudem omejiš tudi tako, da jim jemlješ ekonomsko svobodo, z logiko kapitala je mogoče osiromašiti srednji razred, sebi pa odpreti vsa vrata in vse možnosti – s tem, da (na sporen način) prideš do bogastva.
Vendar pa ne gre preveč tarnati nad tem stanjem, nekaj podobnega se je vzpostavilo povsod po sodobnem svetu. Od ljudi odtujenih političnih in birokratskih elit ni mogoče zamenjati z volitvami, sicer so pa tudi te vedno bolj orodje v rokah globalistov, ki hočejo vso Oblast nad vsem svetom.
Zakaj se je v civilizaciji vzpostavilo to stanje?
Očetje ameriške demokracije so ugotavljali, da bo demokracija delovala le ob ustrezni etični ravni v družbi, etika namreč vzpostavlja nek red (od znotraj), z zrušenjem etičnih temeljev zavlada kaos, in potem se nek potrebni red vzpostavlja z represijo (od zunaj), z omejevanjem svobode ljudi, z raznimi pritiski, se pravi z ne-demokratičnimi mehanizmi. Etična raven v tej civilizaciji pa se že dolgo znižuje, prisoten je vedno hujši moralni propad, našo dobo označuje tudi nemoralnost, in pra-vzrok tega vidim v moderni znanosti in tehniki. Očetje ameriške demokracije niso predvideli tega dejavnika! Moderna doba se zaradi tega v svojem razvoju bliža svojemu koncu, civilizacija je notranje toliko propadla, da bo delovala vedno teže, in postala je oblika totalitarizma. Treba bo začeti z neko novo obliko kulture. Postavlja se samo vprašanje, kako, na kakšen način. O tem sem tukaj že nekaj napisal. Mislim, da je naloga, ki nas tu čaka, preseganje neke zmote, politične filozofije, na kateri gradita tako demokracija kot moderni totalitarizem, in ta je v razsvetljenskem racionalizmu, po katerem Razum lahko spozna resnico in se je zato sposoben pravilno odločati. To je »skupni imenovalec« obeh sistemov, in to je zmota zato, ker se je pravilno odločati mogoče samo s pomočjo Duha.
Kakšno je to odločanje – na takšen način? Vsekakor ni tako preprosto kot morda izgleda, in zahteva premagovanje racionalizma in materializma naše dobe, in predvsem ravnodušnosti do tega, kar prihaja od Duha, kar je tudi značilno za našo dobo, a ravno zato se s tem lahko začne izgrajevati neka nova, bistveno drugačna, zrelejša in naprednejša kultura. Vse skupaj zahteva radikalno preobrazbo načina mišljenja in življenja, razvoj misli, ki je povsem drugačna od tiste, kakršno zahtevajo racionalistična znanja, in način življenja, kjer materialno vezanost zamenja odpoved. Da bi se ravnali po tistem, kar nam daje Duh, pa moramo le-to (vsaj delno) razumeti, se pravi: nova doba zahteva tudi učenje visokega jezika Duha, in že to zahteva »vseživljenjsko učenje«. Vse skupaj pa obrat k novemu notranjemu stanju človeka, se pravi k novemu stanju duha, od današnje pozunanjenosti k ponotranjenju in od antropocentrizma k teocentrizmu.
Vse to je zato mogoče le »od spodaj«, ne »z vrha«, po politični poti, lahko se začne le kot neko družbeno gibanje, ki postopno pridobiva na moči. To lahko postopno vzpostavi nazaj resnično demokracijo, takšne namreč danes na svetu ni več.
