Piše: Frančiška Buttolo
Ob izvolitvi Zvezdana Martiča za predsednika uprave RTV Slovenija
Pravkar je vlada dr. Roberta Goloba ustanovila prvo internacionalno državno televizijo jugovzhodne regije EU na Balkanu. Že na prvi pogled je vidno, da ta televizija ni niti državna niti slovenska. Vsaj kar zadeva njeno do zdaj znano vodilno elito, gre za medij, ki so ga prevzeli – in zavzeli – slovenski globalistični multikulturni neokomunisti, predstavniki jugonostalgičnih priseljencev z Balkana, pa in nekateri migrantski priseljenci z afriškega kontinenta (predstavljajo jih posamezniki iz nevladnih organizacij).
Kako pa bo na tej, absolutno novi, RTS s slovenskim jezikom? Ko sem na spletu prebirala zelo poučne članke o tem, kako krasna prihodnost čaka Slovenijo, ker se otroci v slovenskih vrtcih, v katerih je vse več migrantskega priseljenskega naraščaja, že zdaj pogovarjajo v vseh mogočih jezikih, pa se “deca” kljub temu dobro sporazumeva. Takšen, multikulturni slovenski – ali katerikoli tuji – jezik menda celo preprečuje prezgodnjo demenco. Sicer pa je, kot menijo evropski in mednarodni strokovnjaki za globalistično multikulturalistično prihodnost sveta, povsem vseeno, kako kdo govori, pomembno je, da ni onemogočena jezikovna sporočilnost in da lahko tudi govorec sam pravilno prejema informacije. Glavna (in edina?) jezikovna informacijska funkcija je zdaj ta, ki omogoča nemoteno medsebojno komuniciranje. Po domače povedano: najpomembnejše je, da bo ” folk” razumel ukaze oblastnikov in jih upošteval. Za elito pa se ne bo nič spremenilo. Ta bo še vedno prebirala svetovno klasiko, obiskovala koncerte svetovnih solistov, pregrešno drage predstave ruskega baleta in Wagnerjevih oper, kjer se bo po mili volji lahko pogovarjala v kateremkoli jeziku.
Nikjer v tovrstnih člankih o globalističnem multikulturalizmu v naših vrtcih (in tudi osnovnih šolah) pa ni niti besede o tem, ali bodo slovenski mediji kmalu v več jezikih, morda celo v več domačih in tujih narečjih. Nikjer ni tudi ničesar o tem, ali bomo sploh še imeli slovenske medije, na primer javno RTS, ali pa bo ta kmalu multikulturna oziroma mednarodna (internacionalna).
Bomo imeli v Sloveniji neomejeno število uradnih jezikov? Bo glavni materni jezik še vedno slovenščina, ali pa bo še vedno uraden naš, glavni, materni jezik. Ali pa bo glavni uradni jezik v Sloveniji kmalu tisti, ki ga bo govorila večina, torej največje število slovenskih državljanov? In kaj bomo storili, če bo večina govorila tisto najpogostejšo mešanico vseh mogočih jezikov, ki jo zdaj tako uspešno uporabljajo otroci v vrtcih in osnovnih šolah, na primer: “Zašto ima tvoja mami burko?”
Da, zdi se, da so otroci v resnici odkrili tisto najnujnejše, kar potrebuje EU, nov jezik prebivalstva v državi Sloveniji, kot skorajšnji avtonomni republiki Jugovzhodne regije EU.
Domnevati je mogoče, da bodo – ne le v Sloveniji, temveč v vsej regiji – govorili v nekakšni balkanski in migrantski priseljenski jezikovni mešanici. V slovenski “deželi” očitno v mešanici slovenskega in balkanskih jezikov (zlasti srbskega, hrvaškega in bosanskega), seveda pa tudi katerega od jezikov migrantskih priseljencev, pretežno z afriškega kontinenta.
Osebno sem prepričana, da bo takšen multikulturni projekt EU uspel v Sloveniji, na Balkanu pa nikoli. EU, še zlasti “multikulturna” Francija, ki si najbolj prizadeva za trdno multikulturno jugovzhodno EU, pozablja, da je večina francoskih migrantskih priseljencev iz nekdanjih francoskih kolonij, pa da praktično vsi govorijo boljšo francoščino kot marsikateri Francoz. Pa še nekaj, migranti iz francoskih kolonij so nemalokrat kristjani, pogosto pa večji konservativci in francoski domoljubi, kot marsikateri Francozi, zlasti na francoski levici, pogosto prav stalinistično skrajni.
V Sloveniji zato o kaki slovenski multikulturni skupnosti, kakršno že imajo v Franciji, ne moremo niti sanjati. Mi bomo imeli kvečjemu mednarodno (internacionalno) državo, torej tudi večjezično in večnarodno kulturo, ki bo zahtevala več nacionalnih (javnih) televizij, gledališč, kulturnih ustanov itn., v javnosti pa vsepovsod večjezičnost, tudi v šolah in na univerzah, tudi v trgovinah, tudi v ambulantah in bolnicah, ker bodo slovenščino uporabljali samo Slovenci, skoraj še samo neznatna “nacionalistična” staroselska manjšina. Ta bo še ohranila staroselski slovenski jezik, ki ga bo govorila le v svojem najožjem okolju. V njem – samo v njem – pa bo tudi ustvarjala, predvsem slovensko literaturo. Gotovo bo staroselska slovenska skupnost pa imela tudi slovensko gledališče, film, medije, kako šolo, verjetno pa nobene univerze. Kar zadeva SAZU, se bo ta poslej gotovo pridružila podobnim ustanovam na Balkanu – ali pa se z njimi celo združila v akademijo Jugovzhodnih regij EU in se ustrezno preimenovala.
Slovenska globalistična multikulturalistična javna televizija jugovzhodne regije EU se bo v tej jezikovni zmedi brez dvoma dobro znašla. Eno pa je gotovo: slovenska ne bo nikoli več. Državljanom globalistične multikulturalistične in multikulturne Slovenije je očitno za vse čase dovolj slovenskega nacionalizma in osvamosvojiteljstva ali janšizma. Slovenska javna televizija je torej spet balkanska, podobna nekdanji jugoslovanski.
