Piše: Andraž Tavčar
Trenutno se večina člankov o ukrajinski vojni ukvarja predvsem z dvojim: z vzponom Evropske Unije kot novega pola moči v svetu in z junaštvom ukrajinskega ljudstva pri obrambi svoje države pred na videz slabo koordinirano ofenzivo ruskih oboroženih sil. Ta vidika sta resda pomembna in si zaslužita pozornost, a ostati moramo trezni in tudi skeptični. Medtem ko se Ukrajinci vojskujejo v predmestjih Kijeva in Černihiva ter na bregovih Dnepra, se na ekranih državljanov Evropske Unije in v parlamentarnih dvoranah evropskih parlamentov odvija spopad narativov o razmerah. Že v običajnih razmerah je ob količini informacij na spletu težko razločiti dejstva od fikcije, ko gre za vojno, ko države svoje interese uveljavljajo agresivno, tako vojaško kot psihosocialno, pa še toliko bolj.
V nedeljo je Josep Borrell, visoki predstavnik Unije za zunanjo politiko, oznanil, da bo ta Ukrajini donirala nov paket orožij, ki bi vključeval tudi reaktivna letala, ključno sredstvo za Ukrajino. To bi lahko spremenilo pravila igre, kar se tiče obvladovanja njenega zračnega prostora pred floto nekaj tisoč ruskih bojnih letal. Naslednji dan je Borrell izjavo prilagodil in objasnil, da se bo donacija reaktivcev izvedla na bilateralni ravni, posredno prek držav članic, in ne med EU in Ukrajino. Države, ki naj bi bile vpletene v načrt, so bile Bolgarija, Poljska, Romunija in Slovaška, katerih oborožene sile še letijo s tipom reaktivca MiG-29. Kmalu zatem je prišlo obvestilo s strani ukrajinskih oblasti, da bodo letala prevzeli ukrajinski piloti na Poljskem. Poljski predsednik Andrzej Duda je v torek, z generalnim sekretarjem zveze NATO Jensom Stoltenbergom ob strani, zavrnil pobudo, češ da bi s tem dejanjem Poljska vojaško posredovala v konfliktu.
Neusklajenost in nastala zmeda kažeta na to, kako težko bo EU, katere primarna vloga je bila ohranjanje miru v Evropi z gospodarskimi sredstvi, pretvoriti v vojaškega akterja, ki bo zmožen zagotavljati varnost svojih članic na celini. Dokler Evropa ne spravi svoje hiše v red, bo vedno podrejena politikam Nata in širšim interesom onkraj atlantskega oceana.
Prav tako, zaradi tisočev posnetkov in objav, ki jih izdajajo ukrajinski mediji in državljani in se nato bliskovito razširijo po Twitterju, je evropska javnost pod vtisom, da se je Putin uštel in da ruska vojska le ni tako mogočna, kot se je sprva zdelo. Leta 2014 je ruskim enotam uspelo s hitro in relativno nekrvavo operacijo zavzeti krimski polotok. Danes smo priča prizorom nasedlih ruskih oklepnikov, sestreljenih helikopterjev in vojnih ujetnikov. Ruski vojaki se pomikajo po veliko večjem ozemlju, kjer so večinsko prebivalstvo etnični Ukrajinci. Soočajo se z močnejšim odporom, ki ni omejen samo na konvencionalno bojevanje, in to odporom prebivalstva, ki je bolj spretno z medijskimi in tehnološkimi sredstvi kot prejšnji nasprotniki.
V času, ko je lahko vsak posameznik s pametnim telefonom novinar, je lahko vsak državljan na območju spopadov potencialno tudi propagandist. Tako se povsod, kjer hvaljeni ruski kibernetski napadi zaenkrat še niso prekinili električnega, telekomunikacijskega ali internetnega omrežja, večina pokola snema in prenaša prek globalnih platform družbenih medijev. Množice potencialnih očividcev seveda omejujejo ravnanje ruskih vojakov, zlasti ob neoboroženem odporu.
Na jugu, kjer so ruske sile po fotografijah zahodnih obveščevalnih agencij dosegle največje ozemeljske pridobitve, je na posnetkih iz mesta Berdjansk možno videti velike množice, ki se pred mestno hišo spopadajo z oboroženimi, a očitno ukročenimi ruskimi vojaki. Veliko podobnih prizorov je bilo ujetih in razširjenih tudi na družbenih medijih: neoboroženi civilisti zapirajo prehod vozilom, vključno s tanki, se prepirajo z vojaki in se šalijo na račun ustavljenih konvojev. Na enem od takih posnetkov ponudi ukrajinski civilist prevoz ruskim vojakom, ki so se izgubili ali obtičali brez goriva. Potrebno se je zavedati, da so logistične težave običajen del vsake vojaške operacije, ne pa izjema.
Toda zavedati se moramo, da vojna poteka šele dober teden in da so analize spopada na podlagi posnetkov na Twitterju, ki so nezanesljiv pokazatelj dejanskih razmer na bojišču, lahko preuranjene. Kljub temu zahodnjaški mediji papagirajo ukrajinske junaške zgodbe, ki so jim servirane na omrežjih. Znamenitosti po svetu so obsijane v barvah ukrajinske zastave in Evropski parlament je sprejel prošnjo Ukrajine za priključitev k EU. A vse to so zgolj simbolične zmage v kinetični vojni.
Simbolične zmage so lahko pomemben del širše strategije. Spomnimo se ofenzive Tet, ki je bila za Severni Vietnam resda taktičen poraz, a je ameriški javnosti predočila podobo neizčrpnega sovražnika. Zaradi pritiska javnosti so se Američani iz Vietnama morali umakniti. V našem primeru so prizori ukrajinskih zmag prav tako prepričali zahodnjake, do te mere, da zdaj zahtevajo pošiljke vojaške opreme v Ukrajino in vzpostavijo območje prepovedi letenja v državi. Kako dobro bodo Ukrajinci to opremo lahko uporabili, še ne vemo, medtem ko bi slednja pobuda nedvomno prerasla v širši konflikt med Natom in Rusijo.
Trenutno potekajo trije veliki ruski manevri, katerih namen je obkoliti strateško pomembne populacijske centre. Prvi je na jugu, kjer se enote premikajo zahodno od Mariupola, največjega mesta v separatistični regiji Donbas, katere neodvisnost je Rusija priznala prejšnji teden. Ruske kolone se premikajo proti severu na zahodni strani 70-kilometrske avtoceste, ki povezuje Mariupol in Nikolajevko. V Donbasu so ruske sile obšle močno utrjene ukrajinske položaje na tako imenovani nadzorni črti in ogrožajo ukrajinske položaje od zadaj. Kijev, da je že obkoljen, je 27. februarja pozno zvečer za agencijo Associated Press povedal njegov župan: “Župan Vitalij Kličko je na vprašanje, ali načrtujejo evakuacijo civilistov, če bi ruski vojski uspelo zavzeti Kijev, nekaj sekund molčal,” je poročala agencija AP. “Tega ne moremo storiti, ker so vse poti blokirane,” je na koncu dejal. “Trenutno smo obkoljeni.” Pozneje, v drugem intervjuju, je umaknil svojo izjavo.
Te koncentrične operacije bodo sicer podaljšale vojno, vendar bodo povzročile manj opustošenja in človeških žrtev kot frontalni napadi. Po poročanju ruske tiskovne agencije RIA Novosti Moskva poziva prebivalce Kijeva, naj zbežijo skozi jugozahodni koridor, ki so ga njene enote pustile odprtega in služi kot izhod iz prestolnice. Telekomunikacije v Kijevu niso bile prekinjene, vendar je trajnost oskrbe s hrano vprašljiva.
Obkolitev Kijeva in zavzetje celotne regije Donbas in velikega dela južne obale, je zaradi obsega ozemlja zelo ambiciozen in zapleten cilj, saj zahteva obsežno načrtovanje, usklajevanje in logistično podporo. Poleg tega bodo ruske logistične povezave v primeru odločnega ukrajinskega odpora preobremenjene, da bi jih bilo mogoče vzdrževati. Konvoji tovornjakov so ranljivi zlasti na avtocestah in pri vožnji skozi naselja.
Sredi vojaškega boja moramo očitno biti tudi boj narativov in paziti, da nas ne zavede, kar bi škodilo tako Ukrajini kot državam, ki jo podpirajo. Evropska Unija še ni razvila zmogljivosti, s katerimi bi se jo dalo opredeljevati kot velesilo in pričakovanja evropske javnosti je treba uravnovesiti s to realnostjo. To ne pomeni, da je EU nemočna. V preteklih dneh je državam članicam Unije uspelo pokazati do sedaj nepredstavljivo mero skladnosti in sodelovanja pri sprejemanju sankcij nad Rusijo. Njena neposredna bližina Ukrajini ji omogoča, da bo lahko igrala pomembno vlogo pri izidu vojne, med drugim pri urjenju in oboroževanju Ukrajincev znotraj njenih meja. Ta vzvoda lahko igrata ključno vlogo pri na daljnih pogajanjih med Ukrajino in Rusijo, a le če ju je EU pripravljena vihteti neodvisno od čezatlantskih agend. Pri prehodu od domnevnega partnerstva z Rusijo v konfrontacijski položaj obstajajo tveganja. Šele ko bo EU pokazala, da je sposobna slediti lastnim strateškim interesom, ki niso zasnovani v Washingtonu in jih ne pogojujejo narativi iz Kijeva, bo lahko naprej razvila gospodarske vezi, ki bodo v prid tako njej kot Rusiji.
Andraž Tavčar, Slovenija
