Piše: Siniša Germovšek, Bovec
Po predstavitvi projekta postavitve zapornic na cesti čez Vršič v Kranjski gori, je bila pozneje še dvakrat javna obravnava v Trenti. Namen projekta je pretirana omejitev parkirnja na prelazu Vršič, v bližnji prihodnosti pa bo sledila podobna omejitev prometa. Pogovor o projektu, ki se že izvaja in bo dokončan v jeseni, nima velike koristi, saj utemeljene pripombe in preverjena dejstva nimajo nobenega učinka.
Projekt nima gradbenega dovoljenja in je izveden na podlagi t.i. VDK, kar naj bi pomenilo »večja družbena korist«. Kaj to v resnici pomeni ne ve niti »striček Gugl«, so pa na takšen način elegantno izločene vse stranke v postopku (teh je res veliko), ki ne morejo uveljavljati svojih interesov in pravic. Zakaj tako? Rečeno je bilo, v kolikor bi bili v postopek vključeni vsi deležniki, bi nikoli ne prišli do konca! Cenen izgovor za nedemokratičen postopek postavljanja pred dejstva, ki ne sodi v današnji čas.
Izhodišča projekta so si zamislili varuhi kulturne dediščine in njihove zahteve so bile brezprizivne in dokončne, vsaj kar se tiče parkirnih mest. Kako so prišli do števila 92 parkirnih mest, kar je krepko manj kot ena tretjina v preteklosti parkiranih vozil na prelazu, ni bilo pojasnjeno! Očitno so nezmotljivi in se jim ni potrebno soočiti z drugačnimi pogledi in dejstvom, da gre za nezadostno število parkirnih mest. Zdi se, da je v projektu delno sodelovala tudi občina Kranjska gora, če prav razumemo izjave njihove županje, ki jih je posredovala STA in so jo povzeli vsi mediji. Citiram: »“Z ministrstvom za infrastrukturo smo se dogovorili, da bomo zapornico v funkcijo spravili septembra, zunaj glavne sezone, ker bo prehod prek zapornice čez Vršič zanesljivo bolj kompleksna zadeva, kot je bila zapornica v Vratih. V glavni sezoni si je ne upamo vzpostaviti, da ne bi prišlo do kolapsa,” je pojasnila županja.« Konec citata.
Na gorenjski strani so se dogovorili, primorske strani Vršiča pa ni nihče ničesar vprašal, kakor da bi bila na Vršiču še vedno državna meja kot je bila med obema vojnama. Vsekakor nekorektno in nepošteno do soške strani prelaza Vršiča in nadaljuje se stalna praksa, da so vedno drugi odločali o tem kaj je dobro za Trentarje, brez da bi jih vprašali ali celo upoštevali. V času Avstroogrske monarhije so jih nameravali preseliti v rodovitno ogrsko stepo, pozneje so jih pošiljali v rudnike na Kočevskem in drugod. Po drugi vojni so jim prepovedali rejo koz, ki so jih v enem dnevu, brezobzirno z vojaškimi in vsemi razpoložljivim tovornimi vozili odpeljali iz doline in se niso vprašali ali bodo imeli ljudje kaj dati v krožnik! Nekaj mesecev so se kasarne in zapori na Balkanu hranili s kozlovino, v dolini pa solze, lakota, izseljevanje in začetek demografskega zloma. Zdaj bodo pa zapornice,
Projekt je namenjen ekstremni omejitvi parkiranja na prelazu in v bližnji prihodnosti tudi prometa in to z zapornicami, kar ne počnejo nikjer v alpskem svetu in v našem primeru gre za tranzitno, regijsko, državno, evropsko cesto in eno od najlepših panoramskih poti v Alpah. Poudarjeno je bilo, da so zapornice nujne, zato ker Slovenci ne upoštevamo prometnih znakov in obvestil. Če je temu res tako se tovrstno nespoštovanje rešuje s predpisanim kaznovanjem in ne z zapornicami, ki resnično niso potrebne ali pa se bo v prihodnosti pokazala njihova dejanska vloga.
Povedali so tudi, da prvotno napovedane časovne omejitve tranzita (50 minut) prihodnje leto, ko se bo režim uvedel ne bo, kar pa ne pomeni, da v bližnji prihodnosti omejitev ne bo uvedena, saj drugače zapornice nimajo nobenega smisla.
Obravnavala se je tudi celoletna prevoznost oziroma neusklajeno zimsko vzdrževanje vršiške ceste, kar naj bi v bodoče odpravili. Podnebne spremembe, z vse bolj pičlimi snežnimi padavinami v visokogorju, bodo omogočile obvladovanje plazišča z Mojstrovke in zagotovile stalno prevoznost ceste čez Vršič in upati je, da se ne bo obnovila gonja proti zimskemu vzdrževanju, češ da je predrago za tako malo prometa. Spomnimo se kako srdito je bilo v devetdesetih letih nasprotovanje zimskemu odpiranju Vršiča, tudi takrat ko je bila Trenta nekajkrat popolnoma odrezana od sveta, so blesteli naslovi v časopisju: »Komu na čast se pluži Vršič?«, »Za tri vikendaše 300 ton soli« itn.
Po dveh zdrsih skalovja z območja Berebice, po potresu leta 1998 in po zemeljskem plazu z območja Mangrta leta 2000, ki je odnesel oba mostova na predelski cesti, so bili domačini prisiljeni v nespoštovanje znaka o prepovedi prometa in rdeče luči na semaforju, saj druge poti do doma ni bilo. Takrat zapornice niso bile v igri!
Na predstavitvi smo slišali različne predloge kako in komu omejiti vožnjo po vršiški cesti. Nekatere motijo kolesarji, druge hrupni motoristi in smrdeče »dizel kripe«, odveč so tudi avtodomarji in še kdo in uvedlo naj bi se takšne in drugačne prepovedi, omejitve in plačila.
V resnici v poletni sezoni ni nič drugače na predelski cesti, cesti do Kobarida in vse do Nove gorice. Pri tem ne smemo spregledati, da sta cesti v dolini rek Koritnice in Soče res v Triglavskem narodnem parku (TNP), nista pa parkovi cesti, saj sta regionalni, državni, evropski in o njuni rabi morajo odločati vsi deležniki, tudi tisti na primorski strani. Ne smemo pozabiti, da so bili Trentarji, Sočani in Lepenčani stoletja tukaj doma, veliko prej preden so se pojavili varuhi narave in kulturne dediščine (kdo neki jo je ustvaril?) in preden je bil ustanovljen TNP.
Predstavitev projekta je pokazala vrsto slabosti, nedorečenosti in pasti in v resnici ne gre za projekt, pač pa za eksperiment, ki ima vse možnosti, da postane velik polom.
Ko pred glavno turistično sezono poslušamo in vsakodnevno občutimo, da postaja Slovenija velik prometni zamašek, se moramo zavedati, da morajo biti ukrepi dobro premišljeni, da ne bodo povzročali nepotrebne škode. Pri tem bi bilo dobrodošlo, da vsi deležniki prispevajo zdravo pamet in preudarno iščejo dobre in boljše rešitve. In naj se gre po redni poti in ne na podlagi »večje družbene koristi«, od katere morda nekateri imajo korist, drugi pa veliko gospodarsko škodo.
Kakorkoli že, gre za resen problem in pri njegovem reševanju ne bo odveč, da preverimo ali ne žagamo vejo na kateri sedimo.
