Piše: Mag. Mirko Macher
Slovenski politiki so zaverovani v polpreteklo zgodovino s katero se obklada, kar je vaba za penetracijo zunanje, balkanske politike oz natančneje politike balkansko-srbskega unitarizma, ki si je v vsej svoji zgodovini utiral nacionalno poveličevanje le z nasiljem, vojnami, … pot pa krčil z genocidom. Globina zavedanja slovenske geneze politikov ne zanima, oziroma slovenski izobraževalni kurikulum niti ne nudi zgodovinske resnice oz nima ambicije soočanja različnih pogledov, sploh pa ne zgodovinskih dejstev. Zadnja celovitejša zgodovina, ki sem jo zasledil je v učbeniku Franc Komatar-Matija Pirc iz leta 1911, ki se je napajala iz del dr. Franca Kosa, sicer dunajskega učenca oz zgodovinarja, ki pa je bil že pod vplivom sodobnikov, ki so pričeli močneje oznanjati panslavizem z ‘znanstvenim’ utemeljevanjem dogmatičnih preferenc obdonavske dunajske akademije. Zanimivo je, da so prav dunajski učenci najbolj zavzeto zapopadali dogmo o slovanstvu in jo izražali v poetičnih in esejističnih delih, tudi romanih in drugih žanrskih oblikah absorpcije idej o naselitvi Slovanov na Kranjskem v pozni antiki oz začetku srednjega veka, slovenstvo pa zavrgli.
To je počel, to počne in bo počel pravoslavni duh še naprej, kar v slovenskem parlamentu in na cestah bolj senzibilni poslušalci in gledalci vsakodnevno lahko spremljamo, vse dokler bo imel za hrbtom velikorusko-srbske interese, ki so povezani s preteklostjo in prihodnostjo. Tej velikoruski politiki se je odpovedal Gorbačov v t.i. Perestrojki, ko je umaknil pokrov tesnobe nad srednjeevropsko skledo, v kateri se je znašla tudi Slovenija.
Nihče ne ve, kaj je za Slovenke in Slovence najbolje. Je to vseevropski topilni lonec, v katerem smo se Kranjci, Korošci, Štajerci in Primorci že dodobra skuhali, saj je v balkanskem loncu vse več dodatkov, ki dišijo po pasulju, čevapčičih in drugih jedeh, ki že močno prevladujejo nad manj pikantnimi avtohtonimi … Ni nam lahko predvsem zato, ker se sploh ne zavedamo, kako zelo smo že spremenili slovenski okus (vojaški obvezniki JLA, itak) domače kuhinje, saj smo zamenjali tudi okus kuhinjske gospodinje, če že ne kar kranjske gospodinje … Vemo le to, da so balkansko orientalske jedi bolj okusne, in nas skušnjave vedno znova vabijo h kosilu, kjer prikrito prijaznost gostov in odkritost gostiteljev izkoriščajo za poslednje povabilo na ‘krvavo bajko’. Zgodovina nas ni naučila, da ta srbsko-ruska zaveza v svojem stoletnem boju vse bolj prevzema mesto osrednje Evrope, ki je vse bolj odvisna od medsebojnega trgovanja z obrtniško visoko tehničnimi in tehnološko zahtevnimi produkti (latensko-halštatskega karakterja) in z surovinskim blagom (naravno energijskimi in rudninskimi viri, ne nazadnje z delovno silo). Kaj se napleta, dobro vedo strateški politični akterji v navezi s quazi duhovni, ki so svoj način delovanja izpričali v preteklosti, s strateškim načinom ozemeljskega zavojevanja in z genocidnostjo nad tam živečimi narodi. Slovenci vedno manj čutimo svoje korenine, še posebej, ko samozadostno in zadovoljno odmahujemo skrbem in marnjam, ki jih sporočajo mnogi občutljivi in tenkočutni domoljubi. Prepričan sem, da smo se še vedno sposobni braniti pred političnimi provokatorji, manj pa sem prepričan, da nas je pred Rusi sposoben braniti Nato, ko (če) do tega pride. Lahko le upamo, da bo v Rusiji kdaj prišlo do resnične demokratizacije vladanja, kot sta to v preteklosti (že) storila Gorbačov in Jelcin, pred njim pa tudi že, s kulturniškimi in tehnološkimi reformami, Peter Veliki. Za evropske pojme je Rusija vir neskončnega bogastva, beri denarja, ki ni le sinonim za razvoj ampak bolj sinonim zla, kar na drugi strani vzbuja apetite na obeh straneh razdeljenega sveta; ob tem pa se vse bolj pozablja Kristusovo trpljenje, krščanske vrednote, solidarnost, medčloveški odnosi, pripadnost evropski ideji, itd.
Slovenija je bila od nekdaj branik Zahodne Evrope, naj si bo pred vzhodnimi, bližnjevzhodnimi in azijatskimi barbari ter hordami vključenimi v nasilniške bizantinske vojske, turško-janičarske in krimsko-kavkaške nabornike; da o Balkancih, ki so jih bolj ali manj že pokorili srbski unitaristi, ki jih usmerja srbo-ruska agentura in črnoroška ubijalska drhal podprta s pravoslavnim duhovništvom (ortodoksnimi), niti ne razpredam. In tako bo ostalo, kajti okoli jedra slovenstva, ki temelji na kranjskih marijah in janezih, torej v orbiti slovenstva, prevladujejo vedno bolj težki in moteči protoni …
Zavedam se ostrine zapisa, saj je cincanje in neodločnost, nacionalna mešanica slovenskega naroda tista sredobežna sila, ki stalno slabi jedro slovenske samobitnosti in domoljubja. Fizikalni pojmi tu ne pomagajo, saj genealoške raziskave kažejo, da se genska zasnova vedno bolj napaja z balkanskimi, vzhodnoevropskimi in azijatskimi geni, kar samo po sebi ni problem, vendar pa je majhnost jedrne množice že začelo vplivati na slovenski nacionalni karakter, ki se kaže kot že rečeno v mnogih atributih etnične (ne)kohezivnosti in (ne)harmonije sožitja.
Slovenska akademija znanosti, ki je dekla avstrijske, hrvaške in srbske akademije znanosti, in ki zagovarja doktrino slovanske dogme, jedrno genezo slovenstva niti ne poskuša razumeti, kaj šele potrditi staroselske Ledince (Carno-Venete, Carniolce-Kranjce), ki izvirajo iz klasične zgodnje antične populacije Keltov (Galcev, Merovingov), Rimljanov (Romanov, Venetov, Etruščanov, …) in Gotov (Germanov, vzhodnih in zahodnih Gotov, …), Dalmatincev in Ilirov in vsiljene bizantinske mešanice (Grkov, Sircev, Srbov, Bolgarov, … do severnih plemen Slovanov (Sasov, Švedov, Frankov, …), do obdonavskih slovanskih praplemen (Poljakov, Čehov, Ukrajincev, … ), se je izgubila v narodni raznoterosti, kot se izgublja slovenska identiteta.
Zavest o(b)staja, jedro slovenske genetike je slovensko od nekdaj! Slovenski identiteti, ki se je Slovenke in Slovenci ne smemo nikdar odpovedati ali dovoliti prevlado priseljencem ali vztrajnim balkanskim emigrantom, je potrebno stalno krepiti z izobraževanjem in utrjevanjem spoznanj etnične zapuščine.
Ko bo parlament podlegel manjšinski politiki, upam da ne bo, tedaj se bo razkol povečeval do vseevropske narodne asimilacije, naj si bo pod vplivom zahodnih ali vzhodnih mnogo številčnejših, predvsem pa agresivnejših narodov.
Opomba: [1] Slovenci = prvinsko: Sklavini (grško: Σκλάβήνοι [Sklábēnoi], Σκλαύηνοι [Sklaúenoi] ali Σκλάβίνοι [Sklabinoi], latinsko: Sclaueni, Sclavi, Sclauini ali Sthlaueni)/ Sloveni, Slověni, ki je bilo splošno bizantinsko ime vseh slovanskih ljudstev, ki so prihajala v stik z Bizantinskim cesarstvom. Etimološko so bili Slověni jedro, iz katerega so se kasneje, pod Aleksandrom Karadžordževićem, skupno poimenovali Jugoslovani. Zakaj na Dunajski univerzi ni slovenske stolice (katedre) oz je le južnoslovanska? Še danes! Slovenci so prevzeli vsiljeno etnično oznako iz etimološke oznake za Slovane = Slověni (Venede) in ne iz genealoškega pojma Sclavinia (Carno-Veneti), torej iz popolnoma nasprotne paradigme narodne geneze.
Mag. Mirko Macher, z.r., Radovljica, Most na Soči
Raziščimo ponovno! Slovensko zavest so zbudili predvsem premožni tujci, organizirani v Zoisovem krogu.
