Piše: Tamara Lubarda, Ljubljana
Tudi deset mesecev po referendumu o »prostovoljnem« pozivanju k smrti na tako opcijo ne pristajamo. Zanemarjanje verskih načel in zatiranje katoliške vere z lovkami posega tudi v prisilen odvzem življenja, kadar gre za dvomljivo privolitev kot je dati umirajočega v milostno pomoč pri ne etični evtanazijski smrti.
Ko se s strani oblasti obupanim posameznikom vsiljuje možnost nenadnega ali načrtovanega pol umora. Za nikogar ni česa takega da ne bi imel Boga. Povsod je s teboj, brez Boga ne bivati ne gibati ne moreš.
Človek nasploh ni stvarjen za kopičenje stvari, s stvarmi se poštenih odnosov med ljudmi ne nadomesti. Zatorej se nas niti v materialistično utilitarističnem okolju ne sme meriti po tem, kolikor imetja imamo.
Pravična družbena ureditev se pričenja z ublažitvijo izkoriščevalskih odnosov oziroma odnosov izkoriščanja ki se začnejo na ravneh od teh: tlačan – fevdalec, kmet – veleposestnik, suženj – sužnjev lastnik, pri čemer so prvo navedeni izkoriščani, ki v izkoriščevalsko razmerje pristanejo bodisi ker so v to primorani bodisi zaradi statusov manjvrednega položaja napram tistim, ki si lastijo tako njihovo tlako kot sadove dodane ali oplemenitene vrednosti, najslabše od vsega pa se zgodi ko si človeka kdo polasti.
Novodobne čase se celo to da te ni kaj hitro pripeti v evtanazijskem umoru – zaradi izgovorov o trpljenju. Ko se vmeša veja državne oblasti: če se kaj takega z zakonodajo uzakoni in to tako, da greš v eno smer s katero padeš in umreš. Ne glede na razloge so konsekvence neizogibne za svojce in ljudi ko jih ni več. To, da kdo prezgodaj preide kamor nikakor ne bi smel, iz živega v mrtvaško stanje je zaresna tragedija. Njenim državljanom in to vsakomur od teh zgolj ne diktatorska država dopusti, da vsak živi ker to želi.
Vendarle dopuščanje česa takega kot je nadaljevanje bivanja pomeni samoumevnost tudi z racionalnosti. Ker človek prebrodi tudi skozi najhujše preizkušnje, zanj nobeno trpljenje ne odtehta odvzema življenja. Četudi smo skoraj vsak dan oziroma nenehno na preizkušnjah s stališča preživetja ne omagamo kar tako, zaradi naše trdoživosti in nenehnega teologalnega upanja, ki nam pove, da je včasih vredno tudi potrpeti.
Za prenehanje delovanja vitalnih organov s smrtonosno injekcijo trenutnega hipa ni tako na smrt bolnih. Za onemogle se trudijo svojci in njihovi bližnji, za na videz neozdravljivo bolne pa poskrbijo zdravniki. Torej se jim nudi primerna oskrba na domu in ustrezna zdravljenja ki so v domeni zdravnikov medicine.
V takem primeru kot je bil »uspeh referenduma za evtanazijo«, pa se, posledično, ozaveščeni o pomenu in o neprecenljivi vrednosti lastnega življenja s tega stališča povsem legitimno sprašujemo kaj se pripeti v dasiravno kot trdijo pobudniki evtanazijskega umora zanemarljivi pojavnosti tistih okoliščin, v katerih bodo na šibkega preden bi sploh pričel premišljevati o tem besed in dejstva o odvzemu svojega bivanja skrajno neetičnega jemanja njegove edinstvene osebnosti skušali z napeljevanjem vplivati koristolovci.
Kot takšni se bodo pretvarjali s čutnostjo, ki bo prikazana kot razumevanje kakor nepojmljive trajne stiske tistih, na račun katerih se pripravljajo okoristiti za kar pa se jih morajo v zadnji fazi zlih naklepov znebiti. Zaradi evtanazije bo za državo manj upravičencev ki mesečno prejmejo prihodke iz pokojninske blagajne ali pa se državni sistem na ta način znebi zanj nekoristnih in takih ljudi katerih država ne pokori.
Ker se bodo žrtve oklepali kot se najbolj grabežljiva zver nagonsko plena, s tem, da je zver včasih lačna. Pohlepnež na premoženje in karkoli izmed tistega, kar je od kogar bi v njemu lastni šibkosti in ranljivosti nagovoril zadnjemu odhodu za zmeraj bo izkoristil slabe trenutke, v katerih se znajde v zmoto zapadel, tak je, kdor trenutno noče kaj drugega kot potrditve ‘njegovega’ vsaj deloma samomorilskega nagnjenja.
Obupan nesrečnež ki se z namero za evtanazijo oklene njemu dozdevne rešilne bilke bo skrenil s poti. Toda četudi se takemu pripeti, da ne najde izhoda se mu dopove da je edinstven, neponovljiv in enkraten. Tu človeka, vsakogar kdor živi, nihče ne more nadomestiti in s tega razloga nam je nadvse pomemben.
Toda na ranljive, ko je v ne labirintu pestrih življenjskih radosti zanje evtanazija edini izhod iz trpljenja se bodo skoraj prilepili manipulatorji in na potencialne evtanazirance njihovega vsega in celotnega jaza vplivali z zahrbtno taktiko hlinjenih sočustvovanj do izvršitve odločitve šibkega pogubnega pokončanja.
Zaščititi je treba uboge, ki podležejo neiskrenosti in posameznike v stiski, kar res nikoli ni brezizhodno.
Ker bo koalicija političnih strank prek vpliva na državljane z zakonodajno uvedbo evtanazije neizprosna. Očitno so brez pomislekov o človečnosti kar je z utemeljitvijo temelj tega da evtanazijo onemogočimo.
Človeško bivati mora biti vsem neizogibno vsak dan posebej in vse sledeče dneve do zadnjega izdihljaja. To ponazorimo tudi z navdihujočim latinskim izrekom: »Dum vivis, sperare decet.« »Dum spiro, spero.« Česar pa ni mogoče izvesti brez naše volje in verovanja v troedinega Boga – Stvarnika vesolja in človeka.
V Sloveniji ima oblast ljudstvo, je 3. člen ustave RS. Toda omenjena je tudi nedotakljivost naših življenj.
Nenehna temačnost ne sme zastirati svetlobe, zato pristajamo na zdravorazumsko vrednotenje življenja.
