Piše: Milan Gregorič
Ob velikem hrupu o domnevnem potvarjanju zgodovine idr. ob nedavni državni proslavi ob spomeniku tigrovcem na Mali gori nad Ribnico, kot tudi pred tem, nisem slišal iz ust vodstva borčevske organizacije in sedanjega vodstva Društva Tigr niti ene same besede o bridki usodi tigrovcev in drugih primorskih domoljubov pod komunizmom. Naj navedem le nekaj najbolj kričečih dejstev o tej tragediji.
Iz knjige Tatjane Rejec Partija in tigrovci (Slovenska Matica, Ljubljana 2006) npr. zvemo za medvojno zahrbtno likvidacijo treh vodilnih tigrovcev s strani Udbe, to je Ferda Kravanje, dr. Maksa Rejca in Antona Majnika. Pa za dolgoletno mrcvarjenje Alberta Rejca, enega od ustanoviteljev Tigra ter njegovega političnega in organizacijskega vodje, z neprestanimi zasliševanji, vlačenjem po zaporih in s prepovedjo, da bi do smrti (1976) v javnosti ali medijih karkoli govoril ali pisal o Tigru. V arhivih je odkrila celo načrt njegove likvidacije, ki pa na srečo ni bil uresničen. Ciril Pelicon, dolgoletni predsednik koprske borčevske organizacije, je v intervjuju za Svobodno misel (14. 9. 2007) navedel med drugim bridko dejstvo, da so mu »po vojni hladno ustrelili brata, in to zgolj zato, ker je bil tigrovec«. Rejčeva je v Delu (8. 8. 2015) opozorila tudi na tragično usodo vodilnega tigrovca Zorka Ščuke, za katerega je njegova hči v arhivih MNZ ugotovila, da ga je maja 1945 Udba ugrabila v Trstu in ga nato neznano kje likvidirala. Jolka Milič je v PD (7. 9. 2009) opisala tudi žalostno usodo znanega tigrovca Vladimirja Manjkoča, ki je po vojni, v času kominforma, padel v mline Udbe in končal na Golem otoku s posledicami, ki so ga spravile v grob že pri 43. letih. Posebej zgovorno je bilo tudi nedavno odkritje v oddaji Pričevalci na RTV SLO, da naj bi namreč tigrovce na Mali gori izdal komunist Filip Tekavec, kar se je potem končalo s smrtjo vojaškega vodje Tigra Danila Zelena. Znano je tudi (Slovenec, 24. 4. 1995), da je Udba 14. 9. 1947 v bližini Kobarida ugrabila dr. Andreja Uršiča, urednika Demokracije, glasila stranke Slovenska demokratska zveza iz Trsta, in ga likvidirala. Za njim pa še Ferda Kalina, podpredsednika navedene stranke. Tržaški novinar Martin Brecelj je v svoji knjigi Anatomija nekega zločina (Mladika, Trst, 2016) dokazal, da je bil umor velikega domoljuba, književnika in politika dr. Stanka Vuka, njegove žene Danice Tomažič in njunega znanca dr. Draga Zajca v ulici Rossetti v Trstu marca 1944 delo varnostno obveščevalne službe NOB, in s tem postavil na laž dotedanjo uradno trditev, da je umor zagrešila protikomunistična stran. Da ne omenjam posebej komunistične likvidacije primorskih padalcev, ki so jih zavezniki z letali spuščali na osvobojeno ozemlje z namenom vzdrževanja zvez s partizansko vojsko. Pa udbaško mrcvarjenje na desetine čedrmacev, vključno z njihovimi zahrbtnimi poboji (Filip Trčelj, Franc Krašna, Lado Piščanec, Ludvik Sluga idr.), obsodbo na smrt (Jožko Kragelj) in dolgoletnimi prestanimi zapornimi kaznimi, kot je to razvidno iz razstave Boj proti veri in Cerkvi 1945 – 1961. Še poldrugo desetletje po vojni so vodilni komunisti na seji CK ZKS 13. 6. 1958 zavrnili zahteve nekaterih preživelih tigrovcev po rehabilitaciji Tigra s sledečimi uničujočimi ocenami (Primorski rodoljub št. 5/2001): »Tigr ni bilo napredno gibanje, čeprav je bilo usmerjeno proti fašizmu, ker to ni bila zavestna politična akcija, ampak narodnoosvobodilno gibanje« (Mitja Ribičič). Pa »da se za sedanjo akcijo teh ljudi skriva načrtna, tuja imperialistična obveščevalna akcija« (Boris Kraigher) in »da naj vse te nam sovražne elemente zasliši notranja uprava« (Ivan Maček). Kar se je tudi dogajalo, saj je Rejčeva ugotovila, da so bili arhivi Udbe polni seznamov tigrovcev, ki so jih zasliševali še v povojnem času. Tudi na pomnikih padlim tigrovcem, postavljenih pred osamosvojitvijo, vključno z Bazovico, tem svetiščem tigrovstva, ni niti besedice o Tigru, z izjemo spominske plošče Albertu Rejcu, postavljene v Tolminu leta 1968. In ne nazadnje je Primorska nedavno tega, prav tako prek oddaje Pričevalci, skoraj onemela ob srhljivem spoznanju, da je bil tudi Janko Premrl Vojko, ikona primorskega protifašističnega upora, načrtna in zahrbtna žrtev revolucionarnega terorja. Iz že citirane Brecljeve knjige zvemo tudi (Reporter, 21. 11. 2016), da je partija v svoji obsedenosti po monopolu nad OF razbila tudi »tajno protifašistično Krščansko socialno organizacijo, kar ni uspelo niti fašistom, in to prav zato, ker se je bližala Osvobodilni fronti«. Joža Vilfan, takratni podpredsednik POOF za Primorsko, je zapisal, da jih moramo napasti »z vso vehemenco…in razgnati vso skupino«. Tudi Boris Kidrič je dejal, da mora osvobodilno gibanje »ostati v zanesljivih in nekolebljivih rokah«, zato je treba »čistiti sredinske elemente«. Iz knjige mag. Renata Podberšiča Revolucionarno nasilje na Primorskem 1941 – 1945 pa lahko zvemo (Novi glas, 14. 6. 2012), da je bilo med vojno na Vipavskem in ožjem Goriškem v okviru revolucionarnega nasilja pobitih in zmetanih v neraziskana grobišča 364 ljudi, med njimi kar sedem duhovnikov in bogoslovcev. Knjiga Sandra Oblaka Z udarno pestjo (Goriška Mohorjeva družba, 2020) pa nam je ravnokar osvetlila revolucionarno nasilje na Idrijskem in Cerkljanskem, knjiga Slovenski razkol dr. Jožeta Možine (Celjska Mohorjeva družba, 2019), pa isto nasilje v Ljubljani, na Notranjskem in Dolenjskem itn. brez konca.
Navedena in druga bridka dejstva je režim dolgega pol stoletja prikrival javnosti, puščal ljudi, da živijo v lažeh, in bil s tem prvi revizionist zgodovine v njenem slabšalnem pomenu besede, kajti tudi zamolčevanje zgodovinskih dejstev predstavlja potvarjanje. In nekateri poskušajo te potvorbe prenašati naprej tudi na nove rodove. Vendar, kot je nekje napisal italijanski razumnik Carlo Bo, »se nikdar ne bo zgodilo, da bi moč resnice ugasnila. Vsakdo mora prej ali slej spoznati, da obstajajo naravni zakoni, ki so večni in urejajo življenje narodov. Do zdaj se še nikomur ni posrečilo, da bi se jim ognil«. In se to ni posrečilo niti komunističnemu vodstvu NOB, kot se tudi ne bo posrečilo sedanjemu borčevskemu vodstvu. Kajti po demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije je resnica izbruhnila na dan z vso silovitostjo. Zato bi moral predsednik borčevske organizacije Marjan Križman kot prvi poklekniti pred nek tigrovski spomenik, se opravičiti za zlo, ki so ga njegovi ideološki očetje in vzorniki povzročili, med ostalim, tudi Tigru in drugim primorskim domoljubom, in s tem oprati madež z narodnoosvobodilnega boja, ki je padel tudi na nič krive navadne partizane, ki so se pogumno borili za svoj narod, in se jim ni niti sanjalo, kaj vse jim njihovo komunistično vodstvo naklepa in počne za hrbtom. Tigrovsko organizacijo pa smo v Kopru ustanovili, med ostalim, tudi z namenom, da vsaj delno obelodanimo zlo, ki ga je komunistično vodstvo storilo tigrovcem in drugim primorskim domoljubom, rehabilitiramo Tigr in mu povrnemo njegovo dobro ime, ki je bilo, kot je razvidno iz predhodnega odstavka s strani vodilnih komunistov popljuvano še poldrugo desetletje po vojni. To so ustanovni očetje in vodilni člani Društva Tigr (Karlo Kocjančič, Ciril Pelicon, Nadja Maganja, idr.) v prvem obdobju poslovanja društva, kljub odporom in napadom nanje, tudi uspešno izvajali, a je po njihovi zgodnji in skoraj hkratni smrti padlo društvo v »prave« roke, postalo pohleven privesek borčevske organizacije in senca samega sebe ter se razletelo na kose.
Milan Gregorič, Koper
