Piše: Jožef Praprotnik
…je pred dnevi bilo natisnjeno v časopisih in objavljeno na radiu in televiziji Slovenije, pa tudi na spletnih straneh društva novinarjev. Pravzaprav se to rastoče število obnavlja in objavlja vsak dan, odkar se je tega nekdo domislil, da je brati ali poslušati bolj alarmantno, če so objavljani dnevi.
Ob tem se mi odpira nekaj vprašanj. So novinarji na STA zaposleni kot najeti delavci na kmetiji, ki so plačani na dan, torej dninarji, saj vsi drugi zaposleni v javni upravi ali v gospodarstvu prejemajo mesečne plače ali mi ta stari pokojnine in starši za otroke otroške dodatke, pa invalidnine, porodniške, itd. In če je že tako in če so plačani po razredih ali toliko evrov na uro – kot če se udinjaš zasebniku, pa mu greš obirat jabolka ali bilo kaj drugega in se dogovoriš z najemnikom dela, koliko ti bo plačal na uro, čemu potem na DNS ali na RTVSLO ne pišejo ali objavljajo, koliko ur STA že ni dobila plačila ? Mar ne bi bila to še mnogo bolj fascinantna številka ? Bilijoni ur. A tega, se pa še niso spomnili, pa tako pametni so ?
Za plačilo dela novinarjev dninarjev STA tudi ni nujno potrebna pogodba, s čimer se nekako izenačijo s sodniki in tožilci s trajnim mandatom ter popolno avtonomnostjo, neodvisnostjo, ki jim pomaga preživeti, ne da bi jim kdo gledal pod prste, saj so specialisti za služnostne poti, za ločitve in manjše prometne prekrške, če pa kdo v pijanosti v vožnji v napačno smer na avtocesti ubije tri mlade ljudi, pa sodnik upravičeno potrebuje 7 let. Sodniki se lahko pohvalijo tudi s kako deložacijo za neplačano položnico v gromozanski višini skoraj 150 evrov ali za rušenje črne gradnje koče, ki jo je država postavila sama, kot je bil primer v Bohinju. Pri gospodarskem kriminalu se stvar običajno zaplete, saj je dokumentacije – v primerih operacijskih miz ali žilnih opornic, da ne govorimo o bančni luknji, mnogo preveč, da bi jo en sam tožilec ali sodnik sploh premaknil, kaj šele prenesel na svojo mizo. Da bi dobil zato kilo ali pruh, po domače povedano, pa ne gre, saj so zdaj zaradi virusa odložene nenujne operacije. Ustavno sodišče je preobremenjeno z ugotavljanjem ustavnosti protikoronskih predpisov, vrhovno pa z izpodbijanjem vladnih odlokov za isti šmoren. Pa imajo dela dosti in čez. Pri plačilu dninarjev novinarjev torej ni potrebna pogodba, kar sploh ni slabo, saj je pri vsakem delu znano dejstvo, da delo človeka utrudi in z njim izgubi tudi čas, če je pa garantirana dnina brez pogodbe, je pa stvar rešena za zdaj in za prihodnost. Mar to ni fino ?
Sploh pa ni presenetljivo, kako lepo se prepletajo interesi Društva novinarjev, STA in RTVSLO. Novinarski ceh deluje brezhibno in je vsaka pritožba na častno razsodišče pri društvu novinarjev vredna toliko, kot če bi se spravil pihati proti burji na Barkolani. 20. maja 2019 sem – ko nisem uspel s pravico do popravka pri urednikih Dnevnika, ko so mi prispevek, kjer sem pisal o bančni luknji kot gospodarskem kriminalu, le tega spremenili v nepravilnost – napisal pritožbo častnem razsodišču DNS. Napisali mi niso niti »klinc te gleda !«. Nikoli. Ne na to niti na kako drugo pritožbo. Tudi na radiu RTVSLO jih je tako malo, da ne uspejo odgovoriti na pošto, pa ostajajo mutasti in nepismeni, pritožba varuhinji pravic poslušalcev in gledalcev je pa enake veljave, kot pritožba na novinarski ceh. In kaj bodo počeli novinarji v prihodnosti, če so zdajšnji nedostopni in tako zaverovani vase in v svoj prav ?
Jožef Praprotnik, Jesenice
