Piše: Milena Srpčič
Srebrna nit – združenje za dostojno starost, je zbrala več kot 5000 podpisov z motom »Moje življenje, moje pravice« in v državni zbor predlagala zakon do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Na podlagi teh podpisov, je državni zbor v mesecu aprilu sprejel odlok o posvetovalnem referendumu, ki bo 9. junija. Ta odlok so sprejele politične stranke: Gibanje Svoboda, Socialni demokrati in Levica.
Zagovorniki trdijo, da bodo ljudje, ki zelo trpijo in si želijo smrti imeli priložnost, da končajo svoje življenje, da imamo ljudje pravico odločati glede smrti, kdaj in kako bodo umrli, namen je lajšati bolečine in trpljenje, ampak to dejansko pomenim ubijanje iz usmiljenja. Zagovorniki zakona se osredotočajo na spoštovanje avtonomije človeka in pravico do samoodločbe, da se prepreči trpljenje. To naj bi pomenilo smrt z dostojanstvom. Dejanje se naj ne bi štelo kot samomor ampak kot zdravniška pomoč pri umiranju. Sodelovanje zdravnika pri pomoči oz. samomoru predstavlja veliko pomislekov, je kontroverzna tema, ki odpira zelo veliko vprašanj o vlogi zdravnika. Zdravnik naj bi bil tisti, ki bo predpisal smrt, gre za samomor z zdravniško pomočjo. Zakaj ne bi ta samomor zamenjali s paliativno oskrbo, z oskrbo v hospicu ali drugo oskrbo? V medijih pa smo priča ostremu nasprotovanju tega zakona, ker je to kontroverzna tema, ki odpira zelo veliko vprašanj, povzroča zmedo, dvoumnost, pristranskost, etični in pravni diskurz. Kodeks zdravniške etike navaja, da zdravnik zavrača evtanazijo in pomoč pri samomoru. Zakon je v nasprotju z poslanstvom zdravnika, ki življenje ohranja in zdravi, a na ta takšen način bo ugled zdravnika ogrožen. Tu gre za nespoštovanje zdravniške, osebne integritete, protislovja načela etike in spodkopavanjem zaupanja bolnikov in škodljiv odnos bolnikov do zdravstvenih delavcev. Ni pa sprejemljivo, da zdravnik na prostovoljno zahtevo bolniku daje, predpiše ali zagotavlja bolniku smrtonosno zdravilo, ki bo povzročilo njegovo smrt. Slovenski pravni sistem je v nasprotju z evtanazijo, ker prepoveduje vse oblike evtanazije. Po vsebini kazenskega zakonika je evtanazija uboj človeka. Takemu zakonu nasprotujejo priznani slovenski akademiki, zdravniki, priznani strokovnjaki in tudi predsednik Evropske zveze pravnih fakultet, odbor za etiko pri Svetu Evrope in Parlamentarna skupščina Sveta Evrope. Vsi opozarjajo na učinkovito paliativno oskrbo.
Gospa Meden kot predsednica združenja, je obljubljala, da bodo v združenju trdo delali, da bo govorila s stroko, izvajalci in uporabniki, ki bodo prinesli skupne rešitve in pogoje izvajanja dolgotrajne oskrbe. V preteklosti je javno zatrjevala, da je zaskrbljena za starejše, njihovo mobilnost in težav v zdravstvu. Je pa zelo žalostno, da je pomagala zrušiti zakon o dolgotrajni oskrbi, ki je bil sprejet v času vlade Janeza Janše. Srebrni niti predlagam, da več pozornosti nameni posebnim zdravstvenim težavam in potrebam starejših, ker potrebujemo več geriatrične stroke, več diagnostičnih in terapevtskih postopkov, dodatne ureditve oskrbe, ki bodo ponudile več možnosti kot sedaj. Kaj je naredila Srebrna nit za neozdravljivo bolne?
Vlada ni sposobna rešitve zdravstvene krize in so se poslužili bolj enostavnega posega, da pacienta označijo kot pacienta v terminalni fazi in mu ponudijo evtanazijo. V Sloveniji še naprej narašča število starejših oseb. Osebe nad 65. let imajo običajno vsaj eno kronično bolezen, pojavljajo se vse večje potrebe po zdravstveni oskrbi in normalno je, da se ti stroški s starostjo povečujejo. Imamo način financiranja zdravstva, ki je vedno bolj omejeno, stroški zdravstvenega varstva starejših so vedno dražji… Obstaja strah, da bo ta praksa postala ukrep za zajezitev stroškov zdravstva za neozdravljivo bolne in trpeče. Pomoč pri samomoru neozdravljivo bolnih in trpečih smatram kot ekonomično metodo, saj je ta poseg cenejši kot nadaljnje zdravljenje v bolnišnici ali ohranjati pacienta pri življenju. Veliko oz. večina bolnikov ne želi biti v veliko breme svojih družinskih članov, ker svojce obremenjuje finančno, čustveno, časovno, fizično, mentalno, socialno, ki ga družine običajno ne želijo nositi. Zadnji meseci bolnikovega življenja so pogosto najdražji z vidika zdravstvene in druge oskrbe. Skrajšanje tega obdobja z evtanazijo bi lahko razumeli kot način za zmanjšanje pritiska na redke zdravstvene vire ali družinske finance in to podpira Srebrna nit kot logično rešitev. Predlagatelji želijo zmanjšati izdatke za zdravstveno varstvo in želje nekaterih svojcev, da bodo brez skrbi, obveznosti do takega pacienta, morda bo dosegli hitrejše dedovanje po družinskem članu, ki ga bo zapustil.
Evtanazija je po sedanjih pravnih pravilih umor in ni združljiva s paliativno oskrbo. Paliativno oskrbi izvaja dobro usposobljen tim, ki pomaga bolniku in njegovim svojcem ter nadzoruje fizično, psihično, socialno, duhovno in eksistencialno trpljenje. V skrajnih primerih se uporablja paliativna sedacija, ki mora biti zakonita in učinkovita. Medicina je zelo napredovala. Res pa je, da kakovostna paliativna oskrba ni poceni in pomeni izgubo za ustanovo in zavarovalnico glede na njun medsebojni odnos. Zdravstveni delavci smo imeli vedno pred očmi kvalitetno oskrbo in pomoč v zdravilih, paliativno oskrbo in rehabilitacijo. Po mojem mnenju bolniki potrebujejo paliativno in rehabilitacijsko oskrbo in vse stroške naj krije država. Paliativna oskrba je tista pravica do življenja in pravica do smrti z dostojanstvom.
V Sloveniji je pri pripravi tega predloga zakona sodelovalo premalo pravnikov, predstavnikov medicinske stroke, etikov, filozofije, sociologije… Pravica do smrti zahteva vprašanja etike, medicinsko-etičnih načel, medicinsko-tehnoloških, socialnih, kulturnih, verskih, ekonomskih, pravnih, psiholoških, komunikacijskih vprašanj. Medicinska tehnologija ima moč vzdrževati življenje oz. podaljševanje življenja in smrti zaradi telesnih, duševnih nesposobnosti, degenerativnih stanj, ki jih ni moč odpraviti. Za kaj se bodo svojci opredelili pri takem bolniku? A bodo spoštovali življenje? To pomeni čas, ko se morajo vsi zdravstveni delavci osredotočiti na dvig človeškega dostojanstva in vrednosti vsakega posameznika: negovati, tolažiti, biti prisoten, pomagati pri obvladovanju in lajšanju bolečine, trpljenju (tako je učil Edmund Pellegrino). Na ta način pacient občuti ozdravitev čeprav je ozdravitev nemogoča in edino paliativna oskrba je tista, ki ima zdravilno dejanje. Dobra paliativna oskrba je alternativa evtanaziji. Ustrezna paliativna oskrba je fizična, čustvena, duhovna, vključuje sočutje in podporo družine. Deluje vse do zadnjega trenutka življenja, skrbi za življenje in dostojno smrt, zato ni potrebe po evtanaziji, ker obravnava umiranje kot normalen proces, smrt se ne pospeši ali odloži, zagotavlja lajšanje bolečine in trpljenja, združuje psihološke in duhovne vidike bolnika. Na ta način pacient ne bo doživljal notranje konflikte med strahom in bolečino. V svojem srcu ne bodo nosili dodatnega bremena evtanazije. Po mojem mnenju bolniki potrebujejo paliativno in rehabilitacijsko oskrbo in vse stroške mora kriti država. Paliativna oskrba je tista pravica do življenja in pravica do smrti z dostojanstvom. Na Ministrstvu za zdravje morajo vzpostaviti učinkovito paliativno oskrbo, ki bo imela cilj, da obvlada ali čim bolj omili vse simptome napredovane bolezni, da bolnik ne bo trpel, da se bo bolnik dostojno poslovil z tega sveta, da bo imel sočutje in podporo družine in prijateljev. Kaj smo naredili v Sloveniji, da bi podprli neozdravljivo bolne in trpeče? Ne zagotavljamo vsem paliativne oskrbe in oskrbe v hospicu? Vlada mora prevzeti odgovornost za stopnje zdravstvene oskrbe in le na tak način se bo večina zagovornikov premislila o evtanaziji. Potrebno bo več vlaganja v zdravstveni sistem za zaščito neozdravljivo bolnih in dostopa do zdravnika. Vsi imamo pravico do zdravja, pravico do življenja in zdravstvene oskrbe že po ustavi. 100.000 Slovencev nima osebnega zdravnika. Sprašujem se, kaj dela naša vlada? Nedopustno je, da zelo veliko število onkoloških bolnikov nima dostopa do osebnega zdravnika, imajo zdravnika za neopredeljene in ob vsakem obisku je to drug zdravnik. A nismo enakopravni državljani?
Države, ki so takšen zakon sprejele imajo zelo veliko negativnih izkušenj in zlorab (trgovanje z darovanjem organov, ki mnogim bolnikom, ki čakajo na presaditev pomeni rešitev). Tudi takšnim bolnikom se ponuja vprašanje pravice do življenja, ker potrebujejo organe. V svetu je nešteto zlorab v jurisdikciji, kjer je evtanazija zakonita. Raziskave v ZDA so zelo zaskrbljujoče, ker so dokumentirale zlorabo starejših in so storilci pogosto družinski člani. Starejši so pod pritiskom svojcev in izberejo pomoč pri samomoru, ker se bojijo odhoda v dom za ostarele in nimajo podpore na domu in si poskušajo olajšati breme, ki ga imajo do svojcev. Tako bo tudi v Sloveniji, ker so domovi za ostarele zelo dragi. Pobuda Srebrne niti in odloki vlade bi morale biti take, ki bodo spodbujale boljšo oskrbo starostnikov in bolnih, dostojnih pokojninah, da ne bodo stroškovno odvisni od svojcev. V združenju so prepričevali laike, da se borijo za kakovostno življenje starostnikov doma in v domovih. Zanimivo pa je, da je združenje pomagalo rušiti Zakon o dolgotrajni oskrbi, ki bi zagotovil dostopno, kakovostno in varno obravnavo oseb, ki zaradi bolezni, starosti, invalidnosti, poškodb niso sposobni za samooskrbo. Zelo sem razočarana nad združenjem Srebrna nit. Od združenja Srebrna nit za dostojno starost, sem pričakovala, da se bo ukvarjala z drugimi problemi starostnikov in s paliativno oskrbo. V svojih prispevkih navajajo, da si večina ljudi, ki jih spremlja trpljenje želi lahke smrti. Kot zdravstvena delavka sem preživela 40 let ob bolnikih, trpečih in umirajočih. Med njimi so bili tudi moji sodelavci zdravniki specialisti in drugi zdravstveni sodelavci. Nikoli ni niče od trpečih in umirajočih izjavil, da bi rad umrl. Prav nasprotno je bilo, ker so si vsi želeli še živeti in preživeti še kakšen trenutek z svojimi najdražjimi. Kdo si mi upa na štiri oči povedati, da ti bolniki želijo umreti? Teh ni!
Srebrna nit naj svojo energijo usmerja, da bodo vsi bolniki imeli osebnega zdravnika in dobili dobro oskrbo kot si jo vsi želimo in nam bo pomagala živeti v čim boljši meri in tudi takrat, ko gre za umiranje. Srebrna nit trdi, da imamo pravico do lastnega telesa, pravico do življenja in smrti, pravico do skrajšanja življenja in je to temeljna pravica bolnega in trpečega. Sporoča ljudem, da je bolje biti mrtev kot bolan ali invalid, predstavlja pritisk na starejše in invalidne osebe. Morebitni zakon bo izvajal pritisk na ranljive skupine, da končajo svoje življenje iz strahu, da bodo drugim v finančno breme, kakor tudi čustveno in skrbniško breme. Starejši, osamljeni, bolni, invalidni in ljudje v stiski bodo sledili zahtevi, da si želijo oz. bodo prisiljeni v prezgodnjo smrt. Z uvedbo zakona o evtanaziji se poskuša ponuditi stroškovno najučinkovitejši sistem zdravstven obravnave bolnih in umirajočih. Medicinski odločevalci so postavljeni k težkim moralnim zahtevam zaradi omejitev v zdravstvu. Medicina je usmerjena v zdravljenje in avtonomija posameznika in ne more biti večja od legalizacije pomoči pri samomoru. Vsako življenje ima neskončno vrednost in pomoč pri samomoru pomeni razvrednotenje življenja. Pravilen odgovor pa bi bila odlična paliativna oskrba.
V medijih pa smo priča ostremu nasprotovanju, ker je to kontroverzna tema, ki odpira zelo veliko vprašanj, povzroča zmedo, dvoumnost, pristranskost, etični in pravni diskurz. V Sloveniji odpiramo »Pandorino skrinjico«. Legalizacija samomora je velika napaka in nasprotniki poudarjamo, da ne bo strogega nadzora izvajanja in zlorab, ki bo imela veliko posledic. Običajni ljudje razumemo, kaj pomeni pomoč pri samomoru, vendar pomoč pri umiranju lahko pomeni zelo veliko. Vlada bi morala prevzeti odgovornost za stopnje zdravstvene oskrbe. Potrebno bo več vlaganja v zdravstveni sistem za zaščito neozdravljivo bolnih in dostopa do zdravnika. Vsi imamo ustavno pravico do zdravja, pravico do življenja in zdravstvene oskrbe. V medicini nimamo vseh zdravil za določene bolezni, a to ne pomeni, da se pacientovo življenje končuje samo zato, ker nimamo zdravil. Imamo pa na razpolago sredstva za zmanjšanje bolečine in trpljenja. Neznosno in dolgotrajno trpljenje ne more biti merilo, ki ga bo posameznik ali njegovi svojci zahtevali za končanje življenja. Legalizacija tega zakona bi pomenila prelomno zgodbo v Sloveniji. V kolikor bo ta predlog zakona legaliziran, bo sledila tudi evtanazija iz razloga ali brez razloga in bodo nekateri sektorji zdravstva na dobičku. Z nepravilnim zakonom države je to v posmeh pravic do življenja. Referendumska pobuda je nezakonita, neetična in nepotrebna. Na posvetovalnem referendumu vsi glasujte proti pomoči pri samomoru.
Milena Srpčič, Velike Malence
