Piše: Franc Bešter
O racionalizmu kot kugi naše (moderne) dobe sem že večkrat pisal. Tu se želim osredotočiti na neko (morda najbolj usodno) posledico delovanja te kuge: pokazati (ali vsaj nakazati), kako je racionalizem človeka te kulture oropal znanja (znanosti) za pravilno odločanje pri vsakodnevnem delovanju na odru sveta.
Spet bom izhajal iz znanja in resnic knjig RŽVB (»Resnično življenje v Bogu« Vassule Ryden), za katere sem prepričan, da vsebujejo znanje, dovolj veliko in močno, da lahko ustvari novo dobo, in začetek tega »novega« je danes postal nujen, ker se moderni dobi čas hitro izteka.
Odločanje in dogajanje sveta
Pri odločanju je dogajanje sveta nekaj ključnega, ker to dogajanje odločilno vpliva na uspeh (izid) našega delovanja, in naša dejanja vplivajo na to dogajanje. Zato je pri odločanju poznavanje resnice o dogodkih sveta nekaj ključnega. A človek naše dobe, okužen z razsvetljenskim racionalizmom, si predstavlja, da to resnico s svojim Razumom lahko spozna in se zato na ta način lahko v življenju pravilno odloča, se usmerja.
Vendar, ta življenjska filozofija je zmotna, ker je dogajanje sveta nekaj mnogo preveč kompleksnega, dinamičnega, nepreglednega, še bolj neznana je seveda prihodnost, da bi Razum, tudi če pri tem vključi vse svoje dosežke (znanost, tehniko ali celo umetno inteligenco), mogel spoznati resnico o nekih konkretnih dogodkih sveta. Kakšna pa naj bi bila potem pravilna filozofija? Dogajanje lahko v celoti pozna le Bog, po volji katerega se tudi vse na svetu dogaja, iz te resnice pa sledi, da človeka po življenjski poti pravilno (in varno) lahko vodi le On. A iz tega sledi, da se znanje za odločanje skriva znotraj vere (krščanstva). Problem pa je, da je zahodni človek ta dejavnik v nekem razvoju (in zaradi tega razvoja) postopno izgubil. Tu želim nakazati, zakaj in na kakšen način se je to zgodilo.
Racionalistična spoznavna struktura
»Znanje vaše dobe se bojuje proti mojemu nauku« (Jezus v knjigi RŽVB).
»Znanje naše dobe« so empirične znanosti, ki so to (moderno) dobo ustvarile. One ključno pogojujejo način mišljenja modernega človeka, tu gre za globoko in masovno pogojenost, iz dveh razlogov: ker so v to vkalupljeni mladi, v katere se vse močno vtisne, in ker gre za množično okužbo – ker gredo danes vsi skozi šolski sistem. Zato si moramo nekoliko ogledati to spoznavno strukturo, ki je virus te kuge, in lahko bomo ugotovili, da le-ta postopno razkraja, podira ali celo povsem poruši spoznavno stavbo vere, če jo ima človek vgrajeno vase (v duši in v glavi).
Najprej si oglejmo spoznavno metodo znanosti in spoznavno metodo krščanstva, in primerjajmo.
Ta znanost gradi na postavki, da Razum (z znanstveno metodo) lahko pride do resnice (o svetu, o naravi). Jezus (v evangeliju) uči, da »meso in kri« (razum) ne moreta spoznati resnice. Resnica je pravzaprav lahko edino Bog sam! In v temelju znanstvene spoznavne metode je tudi DVOM, metodični, sistematični dvom, pri veri pa je treba (v razodete resnice) verjeti, ne dvomiti, dvom je celo greh! In bistvo znanstvene spoznavne metode je eksperiment, izkustvo, do katerega se pride z objektivnim opazovanjem in merjenjem v procesu eksperimentiranja, in to izkustvo se nanaša na svet materije. Nekaj ključnega pri tem so količine (številke), abstraktni odnosi med njimi, enačbe (formule) so eksaktni zapisi tega izkustva, in zgrajene so iz znakov. In verjeti ne gre v nič, kar ni dokazano in opisano na ta način! Pri veri pa eksperimentiranja ni (Bog ni naravni zakon!), do znanja (resnic) se prihaja s pomočjo simbolov (simboličnih besed), prispodob (prilik)…, in to znanje se nanaša na svet Duha, ki je ne-materija. S pomočjo razodetih resnic sicer tudi lahko pridemo do neposrednega izkustva, vendar se to izkustvo nanaša na notranje (subjektivno).
In do kakšne podobe sveta (in človeka) je s to metodo prišla ta znanost? Cilj te znanosti je, VSE pojasniti brez Boga. Ali ji je to uspelo? Znanstveniki, ki se s to znanostjo ukvarjajo vse svoje življenje, se dobro zavedajo njenih možnosti in omejitev, in vedo, da stvar ni tako preprosta. A nekaj povsem drugega je razumevanje vseh tistih, ki gredo skozi šolski sistem, in takšnih je žal ogromna večina! In kako jo le-ti razumejo?
Vsekakor na »racionalističen« način, po tej filozofiji pa Razum lahko spozna resnico, ta znanost (ki je delo Razuma!) je torej, s to metodo, zmožna odkrivati naravne zakone takšne kot so, po tem razumevanju so zato fizikalne enačbe naravni zakoni, in začne se jim pripisovati tudi stvari, ki jih v resnici ne zmorejo, naravni zakon je npr. enačba F=mxa. Vemo torej, kaj je sila (kaj giblje in premika vse stvari), vemo, zakaj so telesa vztrajna. Vemo, od kod je masa. Vse to pojasni enačba E=mxc2. Masa je iz energije in vsa energija prihaja od mase. Enačba je pravilna, izvedena je iz enačbe m=m0/(1-v2/c2), ki je »dokazana« (v pospeševalniku), iz nje poznamo neko odločilno resnico o vesolju (omejitev hitrosti na svetlobno – kar pa je zmota!), vemo, kaj omogoča planetne sisteme (gravitacijska privlačnost), zanjo poznamo formulo, če pa ni kaj jasno, ostalo pojasni splošna relativnost (ukrivljenost prostora), če tu kaj manjka, pa dopolni teorija strun, ki pojasni vse vrste polj, še več, vse delce in njihov nastanek ter njihove lastnosti! Poznamo vse elemente snovi in zgradbo njihovih atomov in vse spojine, ki gradijo svet, in tudi vse kemijske reakcije za njihov nastanek, nadalje zgradbo vseh molekul.
Tako nekako razume to znanost ogromna večina ljudi, in tako razumljena znanost vodi v ateizem, ker si VSE zna PRAVILNO razlagati brez Boga, celo nastanek vesolja – z velikim pokom (Big-Bang – čeprav gre tudi tu za standardni model, za neko teorijo). In nastanek vsega živega si tudi »pravilno« razlaga – z evolucijsko teorijo, torej spet brez Boga, spomnimo se npr. knjige R. Dawkinsa »Največja predstava na Zemlji – bog kot zabloda«. Zato bom v zvezi s tem tukaj navedel še nekaj stavkov iz knjig RŽVB:
»V vaših dneh satan prihaja z orožjem racionalizma«.
To (miselno) orožje racionalizma je moderna (empirična) znanost. In še: »Lažna modrost je moje stvarstvo pripeljala v satanove mreže in moja jagnjeta spremenila v brezbožneže, razvratneže«.
Tu bodimo pozorni na besedi »lažna modrost«. Bog sam to znanost imenuje »modrost«, torej filozofija – gre res za (racionalistično) filozofijo, ne toliko za znanost, in ta filozofija je lažna (zmotna), pomeni, da ne vsebuje resnice o svetu. Vendar, njena lastnost je, da ljudi spreminja v brez-božneže (ateiste), zato je logično, da jo satan uporablja kot svojo vabo (past), kot svojo mrežo. Ta znanost je ustvarila neko podobo sveta brez Boga (in človeka brez duše!), v njej je prostor samo za materijo, in za večino takšen svet tudi v resnici je: »V ateizem vas je zapeljal duh racionalizma in materializma«. Racionalizem je materializem na miselni ravni.
Zaključiti moramo, da se je z razsvetljenstvom v civilizaciji pojavila neka spoznavna struktura, katere lastnost je, da povzroča rušenje (degradacijo) religiozne zavesti, in ti učinki se seveda iz desetletja v desetletje in iz generacije v generacijo nalagajo, kopičijo, stopnjujejo, tako, da danes živimo v časih velikega odpadništva, brezboštva (poganstva). In kakšne so posledice? Posledica ni samo izguba smisla in etičnih temeljev, tu bi želel osvetliti predvsem naslednji vidik: človek je s tem izgubil tudi znanje za pravilno odločanje v življenju. Ker je okužen z racionalizmom in opremljen z racionalističnim znanjem, tudi pri odločanju uporablja to: svojo pamet in ta znanja, kar pa je zmotno, lahko celo nevarno. Postal je ujetnik (in žrtev) neke zmote, Jezus v knjigi RŽVB razkrije tudi to: »Zavrnili ste mojega Duha in dovolili, da vas vodi vaš lastni duh (razum). Bolj kot Mojemu ste zaupali svojemu duhu in svojemu racionalističnemu znanju«.
Kaj storiti v tej situaciji?
Naloga za po-moderno dobo
Dva največja dosežka moderne: znanost in tehnika. Po nekajstoletnem razvoju sta postali alfa in omega te civilizacije. Vendar, nerealno si je predstavljati, da sta človeštvu prinesli samo koristi in neštevilne udobnosti. Neogibno sta izvršili tudi številne negativne učinke na naravo in družbo, med drugim sta ustvarili tudi opisani masovni ateizem, posledica česar ni samo izguba smisla in etičnih temeljev, je tudi izguba znanja za pravilno odločanje. A do tega moramo nujno priti, kajti ta razvoj je močno spremenil dogajanje na svetu, zaradi moralne krize je ustvaril stanje nereda, življenje s tehniko pa je postalo bolj zapleteno, tudi hitrejše in bolj nepredvidljivo, posledica vsega skupaj je velika nepreglednost dogajanja sveta, posledica tega pa je, da je odločanje postalo še bolj zahtevno.
Nujno bo treba povrniti (zaradi razvoja) izgubljeno. Ob tem se bo treba jasno zavesti določenih stvari. Najprej tega, da to stanje, ki ga živimo danes, ni nekaj samoumevnega, je sad nekajstoletnega razvoja civilizacije v neki smeri, in če je ta civilizacija zašla v neštevilne krize, ki jih danes doživljamo, je to tudi posledica enostranskega razvoja in izgub, ki smo jih doživeli zaradi tega »napredka«. Danes se nadalje večina ne zaveda, vsaj ne jasno, zakaj smo izgubili svojo religijsko podlago (vero, krščanstvo), da je namreč to v veliki meri povzročila rušilno delujoča racionalistična spoznavna struktura, ki jo je dalo razsvetljenstvo. In da ta (racionalistična) znanja niso primerna za spoznavanje resnice o dogajanju sveta. Za to je potrebno neko bistveno drugačno znanje, sicer je vsebovano v Svetem pismu, vendar pa moramo zaključiti, da se je ta vsebina, v svojem načinu in obliki, kakor je podana v njem, kakor tudi v načinu oznanjanja in kakor ga razlaga Cerkev, pokazala za neodporno na rušilne učinke racionalistične, industrijske civilizacije – sicer ne bi prišlo do tako velikega odpada (od vere).
»Stari kvas je izgubil svojo moč, zato okušajte novi kruh«, piše v knjigi RŽVB, te knjige so nam podarjene »za rešitev naše dobe«. Človek te dobe pa zahteva eksaktno opisane stvari in »dokazovanje« z izkustvom, in moč tega »novega kruha« vidim ravno v tem: stvari se tu medsebojno izredno eksaktno pojasnjujejo, in s pomočjo teh resnic se pride tudi do neposrednega izkustva. Zato te knjige (RŽVB) vsebujejo material, s katerim je mogoče graditi, in vsak bi moral zgraditi to »novo stavbo« v sebi – stavbo z znanjem za pot do resnice, za pravilno odločanje.
Kako graditi?
Problem je, da se tu sooča dvoje spoznavnih struktur, ki sta si prav diametralno nasprotni, v človeku se tepeta, uničujeta, in ne gre samo za to, da racionalistična filozofija ruši vero, človeku, ki ima vgrajeno to spoznavno strukturo, le-ta v njem otežuje izgradnjo te »nove stavbe« (za odločanje).
To bom prikazal na primeru videnj (nočnih videnj, videnj v sanjah). Če naj bi se odločali s pomočjo Duha, se dali voditi Duhu, je treba najprej sprejemati tisto, kar prihaja od Duha, in videnja prihajajo od Duha: »Videnje nastane, ko se Duh sreča z našim duhom«. Vendar, naša doba kuge racionalizma hoče tudi to podrejati Razumu, in sicer si podreja tako, da si ta fenomen (videnj) razlaga z raznimi teorijami. Odtod izhaja ravnodušnost, lahkomiselna brezbrižnost naše dobe do vsega, kar prihaja od Duha – saj to ni neko smiselno sporočilo človeku – od samega Boga. Osebno pa sem prepričan, da bodo v novi paradigmi ravno videnja začela igrati zelo pomembno vlogo, kajti pri odločanju v svetu nereda in življenja s tehniko, ko se toliko stvari skriva in izmika, bo nujno treba poznati resnico o konkretnih dogodkih, osebah, stvareh, kar pa je mogoče edino skozi videnja. A le-ta je treba tudi razumeti, kar še zdaleč ni lahko, zato nas tu čaka še ena težka naloga: osvajanje visokega jezika Duha. Tu pa se racionalizem spet pokaže kot neka velika ovira, Jezus v Sporočilu tudi to stanje potrjuje: »Izgubili ste čut za jezik mojega Duha«. Nakazal bom nekaj stvari, ki (zaradi nekega stanja duha in načina mišljenja) lahko močno otežujejo razumevanje jezika videnj.
To so obrnjenost k zunanjemu, merjenje in pravokotni sistem. Ta pristop človeka Zahoda k svetu se je začel z renesanso (16. stol.), takrat se začne odpiranje pogleda v tretjo dimenzijo in raziskovanje perspektive, obračanje k svetu materije in rodi se nova znanstvena metoda, katere temelj je ravno merjenje. Ta razvoj je prekinil barok, a vse skupaj potem doživi velik razmah v razsvetljenstvu (18. stol.), in danes pravzaprav vsa moderna civilizacija temelji na tem: na meritvah, številkah, formulah, na pravokotnem sistemu, jasno, da so ljudje v svojem načinu mišljenja močno pogojeni s tem. Predvsem so miselno vkalupljeni v pravokotni sistem, ki je glavno miselno orodje racionalizma. Ta način mišljenja (obsedenost s količinami, postavljanje v pravokotni sistem, obrnjenost k zunanjemu) sicer mnoge stvari omogoča, pravzaprav je postal nujen pri načinu življenja v takšni civilizaciji, vendar pa je postal velika ovira, kar se tiče sprejemanje videnj in razumevanja tega visokega jezika (simbolov!). Zakaj?
Iz več razlogov. Najprej gre tu za nekaj izrazito notranjega. In gre za nekaj, kar je ob tem tudi absolutno zgoraj, ne gre za neko višjo dimenzijo, in tega ni mogoče postavljati v pravokotni sistem. Nadalje bo ta visoko simbolični jezik še teže razumljiv človeku merjenja, za katerega so absolutno pomembne številke in ki je opremljen za razumevanje znakov, ne pa simbolov (razlika med obojim je velika!). Za sprejemanje in razumevanje videnj, ki jih ustvarja Duh, bo nujno potrebno spoznavanje Duha in njegovih lastnosti – Duha, ki je ne-materija. V zavesti današnjega človeka pa so nakopičena predvsem znanja o materiji! Zato mu je Duh kot ne-snov še teže razumljiv. Gotovo tudi zato knjige RŽVB vsebujejo med drugim obširno znanje o Duhu.
