24.6 C
Ljubljana
sreda, 17 avgusta, 2022

(PREJELI SMO) Povrniti izgubljeno

Piše: Franc Bešter

Izgube zaradi razvoja

V civilizaciji Zahoda se je torej z znanostjo in tehniko pojavil dejavnik, ki je postopno razkrojil in porušil religijski dejavnik te kulture (krščanstvo), se pravi, človek je zaradi tega razvoja tudi ogromno izgubil. Zaradi te izgube civilizacija teže deluje, teže delujeta njena ekonomija in politika, velika je nadalje kriza družine in šole, in tudi zaradi te izgube se moderna doba hitro bliža svojemu koncu.

Znanost in tehnika: tu gre za znanost, ki je pomagala izumiti in razviti Orodja, gre torej za tehno-znanost, Orodja pa naj bi bila predvsem v službi ekonomije, predvsem zato jih je človek izumil. Ta (tehno)znanost torej pripada ekonomskemu dejavniku civilizacije, pomeni, da je ekonomija, temelječa na tem, človeku Zahoda odvzela religijo. Ali so Orodja opravičila svoj obstoj? Vsekakor, omogočila so ne le učinkovitejše zadovoljevanje telesnih potreb, podarila so nam tudi neštevilne udobnosti, in veliko več ljudi kot bi sicer lahko po njihovi zaslugi živi, zato je ta znanost, ki jih je ustvarila, v 19. in 20. stoletju mnogim postala celo nekakšna nova religija. Gotovo tudi zato, ker so, v tem razvoju, mnogi izgubili vero, zaradi te znanosti, ki zanika Boga, ki zato vodi v ateizem, in zaradi praktičnega materializma, v katerega vodi življenje s tehniko – to izgubo, to praznino naj bi zapolnila vera v znanost. Človek je pač tudi religiozno bitje.

Vendar pa ni v moči te znanosti, da bi človeku dajala smisel, in ni v njeni moči, da bi človeku kot duhu služila kot vez z Metafizičnim – ona je v svoji podobi sveta in človeka, ki jo je v  nekaj stoletjih zgradila, tudi zelo ozka, enostranska, in vse metafizično zaradi tega zanika, zavrača. In zaradi vsega tega človeku tudi ne more dajati temelja za njegovo etično delovanje v svetu. Ta civilizacija je zato, v tem razvoju, na določenih segmentih, kar se tiče etike in duhovnosti, povsem propadla, posledica sta kaos, ki je zavladal v njej, in velika odtujenost ljudi. Večina njenih pripadnikov pa tega ne prizna in ne opazi. Osebno vidim dva glavna vzroka za to. Eden je »efekt kuhanja žabe«: to propadanje je napredovalo postopno, skozi desetletja, in človek se postopno na vse navaja, da nazadnje postane vse skupaj nekaj vsakdanjega, samoumevnega. Drugi je v ciljih in vrednotah te (racionalistične, industrijske) civilizacije, s katerimi je večina njenih pripadnikov močno pogojena. Nobena generacija namreč v svojem mišljenju, gledanju, ravnanju ni povsem svobodna. Od renesanse naprej pa se ta kultura vse bolj obrača k zunanjemu in materialnemu, postajala je kultura predvsem materialnih vrednot. Danes je ta pozunanjenost prignana že prav do absurda, duhovne vrednote pa smo povsem izgubili.

Priznati bomo morali, da je ta civilizacija na področju moralnosti in duhovnosti povsem propadla, zaradi tega propada pa bosta tudi njena gospodarstvo in politika vedno teže delovala, in to se že dogaja. Iz tega sledi, da moramo nujno začeti graditi novo civilizacijo, s tem, da začnemo vračati in obnavljati tisto, kar smo zaradi nekih znanj (znanost, tehnika) in nekega načina mišljenja in življenja izgubili. Da, moderni človek je, kar se tiče znanj in načina mišljenja v svojem delovanju močno pogojen s svojo znanostjo in tehniko, in večina vse to jemlje kot nekaj samoumevnega. Vendar pa glede tega živi v neki veliki, lahko tudi usodni zmoti, in naša naloga pri gradnji nove kulture bo tudi, presegati to zmoto.

Zoženo spoznavanje

Zakaj pravim »zmota«? Pri svojem odločanju in delovanju na odru materialnega sveta, tako na osebni kot politični ravni, moramo nujno upoštevati dogajanje na svetu, tudi izgrajenost sveta (oboje je globoko soodvisno), in sodobni človek si predstavlja, da vse to, po zaslugi svojih znanosti, pozna ali vsaj lahko spozna. Tako sta fizika in kemija spoznali zgradbo in delovanje materialne narave, in če k temu dodamo še družboslovne vede (psihologija, sociologija) in se opremimo z informacijami z interneta, potem o svetu (družbi) vemo dovolj in smo se sposobni pravilno odločati, se usmerjati. To je racionalizem naše dobe: sodobni človek se daje voditi svoji pameti in svojemu racionalističnemu znanju, ob pomoči svoje tehnike.

Zakaj v take načinu vidim zmoto? Ker sta izgrajenost sveta in dogajanje sveta mnogo preveč kompleksna, da bi človek, s pomočjo svojega znanja in tehnike mogel spoznati resnico o vsem tem. Toda kaj je resnica oz. resnica o dogajanju sveta? V to filozofsko debato se tu ne bom spuščal, a na kratko: poznati resnico o dogajanju sveta zame pomeni vedeti za VSE, kar se na svetu dogaja, in že na prvi pogled je jasno, da je to nemogoče.

Narava dogajanja je takšna: dogajanje je nekaj neizmernega, dinamičnega in nepreglednega, večina od tega se nam tudi stalno skriva, zakriva, izmika. A nismo obsojeni na temo neznanja glede tega. Dogajanje je nekaj takega, da to lahko pozna le Bog, in če priznamo Boga in če verjamemo, da nam to resnico, po svojem Duhu, tudi razodeva, potem nam je resnica o dogajanju sveta dostopna. Duh: ob srečanju z našo dušo. Duh in duša: gre za metafizične stvarnosti, človeku Zahoda bo torej treba povrniti izgubljeno metafiziko, potem bo mogoče naše odločanje in delovanje dvigniti na neko višjo in zrelejšo raven.

Zakaj je človek izgubil metafiziko? Predvsem zaradi svojih znanosti, ki priznavajo samo »dokazano« in merljivo, se pravi samo materijo. Ta znanost noče videti niti Duha v svetu niti duše v človeškem telesu. Fizika je človeku odvzela metafiziko. Človek te civilizacije in kulture bi se moral jasno zavesti, bi moral ponotranjiti naslednje: da njegova racionalistična znanja niso primerna za spoznavanje resnice o dogajanju sveta in za pravilno odločanje na tem odru sveta. In da imajo tudi naslednjo lastnost: da je zaradi njih izgubil metafiziko. Da je racionalistično spoznavno stavbo treba ostro ločiti od spoznavne stavbe, temelječe na razodetih resnicah, ker gre za dva zelo različna, v mnogočem prav diametralno nasprotna svetova, o čemer sem tu že pisal. Vendar, ker se znanje (znanost) za pravilno odločanje skriva znotraj verske zgradbe, bi morali zahodnjaki zavestno v sebi zgraditi še to stavbo, da ne bi bili opremljeni samo z racionalizmom – kar jim je vgradil šolski sistem.

Marsikdo bo ob tem dejal: saj vendar s pomočjo naših znanosti lahko bolje razumemo naravo in tudi dogajanje v družbi, zakaj ne bi tega znanja uporabljali pri odločanju? In s pomočjo dosežkov znanosti ( s tehniko, npr. preko interneta) lahko pridemo do neštevilnih znanj in informacij. Res je, s pomočjo tega znanja lahko bolje razumemo svet, vendar je to (spo)znanje, ob naravi dogajanja sveta, še vedno nekaj zelo zoženega, skrajno enostranskega, pri odločitvah pa potrebujemo neko celovitejše spoznanje o tem. Vendar se tu pojavi še en problem, zaradi katerega svet (njegovo izgrajenost, dogajanje v njem) spoznavamo bolj ozko, zoženo kot naši predniki, ki niso bili okuženi z racionalizmom. Tega je kriva znanost enačb, formul in merjenja. Moderni človek je obseden s tem, k svetu pristopa z meritvami (raznih stvari), merjenje pa razvija neko misel, način mišljenja, za katerega je značilno iskanje »pomembnega, bistvenega, splošnega«, in odmišljanje »zanemarljivih malenkosti« – da čim več stvari lahko izmerimo, proglasimo za »merljive«. To velikokrat pride prav, vendar pa so pri odločanju sredi sveta prav »zanemarljive podrobnosti« lahko odločilne! »Človek merjenja« pa jih ni več sposoben opaziti. In take stvari so pomembne tudi za razumevanje jezika Duha (npr. videnj), racionalizem povzroča to zaslepljenost in tudi izgubljanje čuta za jezik Duha.

Tista stvarnost, ki (absolutno) vse pozna, je lahko samo Duh, in resnico o dogodkih sveta lahko celovito opisuje le jezik Duha. Kar se tiče dogajanja, se namreč pojavi tudi problem opisovanja: če npr. hočemo drugim nekaj opisati, moramo to z nekim jezikom, ta pa ima svoje meje, in tudi če si pomagamo s tehniko (fotografija, film, kjer gre za jezik svetlobnih znakov), pri tem naletimo na hude omejitve. Torej: zelo zoženo spoznavamo in zelo zoženo opisujemo.

Pot do resnice

Na kulturo Zahoda je močno vplivala grška filozofija, nadalje razsvetljenstvo, ki poveličuje Razum, močno smo zato pogojeni s tem, v svojem načinu spoznavanja stvari: predstavljamo si, da lahko na tak način, s svojo mislijo, z odpiranjem svoje pameti, torej na filozofski način, pridemo do resnice o svetu, o dogodkih, dogajanju sveta (le-to rabimo pri svojem vsakodnevnem odločanju). Priznati bomo morali, da po tej poti ni mogoče do te resnice, in morda največji izziv, težka naloga, ki nas čaka pri vpeljevanju nove zgodovinske paradigme, je ravno ta: preseči filozofsko spoznanje, ki je človeško, ozko, nepopolno, zmotno, s spoznavanjem stvari s pomočjo Duha, in s tem bo mogoče dvigniti tudi kvaliteto našega vsakodnevnega odločanja na neko višjo raven.

Duh, ko stopa v stik s človekom, vstopa v njegovo dušo, Bog, ko človeku govori, mu govori v srcu, če naj imamo to višje, celovito spoznanje, moramo torej najprej sploh priznati Boga (Duha) in obstoj človeške duše, in potem čim bolje spoznati lastnosti Duha in duše, s pomočjo razodetih resnic o tem. Jasno je zato tudi, da vse skupaj zahteva globinski (pre)obrat celotnega človeškega bitja: od moderne pozunanjenosti k ponotranjenju in od sedanjega antropocentrizma k teocentrizmu. A to ni nič bistveno novega: srednjeveška paradigma je gradila ravno na tem. Da, prepričan sem, da bomo morali povrniti določene elemente srednjega veka, če bomo hoteli človeku in družbi vračati izgubljeno ravnovesje.

Srednji vek (čas vere) pa je gradil predvsem na razodetih resnicah Svetega pisma – na resnicah o svetu in človeku. In zelo enostransko podobo sveta, ki jo je zgradila moderna znanost, bo nujno treba dopolniti s temi resnicami. Pri svojem odločanju in delovanju na odru sveta nujno potrebujemo neko celovitejšo podobo sveta in človeka. Mnogi si danes predstavljajo, da o svetu in človeku, vsaj v principu, že vse vemo, a to je zmota, svet je v veliki meri skrivnost, le da racionalizem kot razsvetljenska filozofija skrivnosti pač noče priznati, ker bi s tem »božanski Razum« na neki točki moral priznati svojo nemoč.

O dogajanju

Potreben je celovitejši pogled na dogajanje sveta, kajti odločamo se in delujemo sredi nekega dogajanja, in življenje vsakega je hoja skozi dogodke sveta (tu o tem lahko nekaj napišem le zelo na kratko). Razodete resnice o tem: VSE se dogaja po volji Boga, se pravi po njegovih načrtih in njegovem delovanju. Bog pa deluje kot Beseda (Logos) in deluje v Duhu, zato Duh kot njegov Prst napolnjuje svet. Materija, ki gradi svet, je zato od znotraj osvetljena z ne-materijo.

Zato pa moramo na VSAK dogodek sveta pogledati na nov, drugačen način: on ni samo rezultat delovanja fizičnih sil in materialnih energij, ampak tudi delovanja Duha, vsak dogodek mramo zato imeti za konkretizacijo božjega načrta v svetu in za odtis Duha v »prahu Zemlje«, za stopinjo (sled) Besede. Ne živimo torej sredi neke stihije in igre slučajev, vse je podrejeno neki višji Volji, ki je zato tudi Oblast sama. Ta Oblast tudi VSE pozna, po živem in delujočem Duhu, ki vse vidi, vse sliši in vse začuti, ki vidi tudi v duše vseh ljudi. Bog torej ni nekje daleč, odsoten, on je Navzoč in z nami, vsako sekundo.

Svet je »svet«, ker ga napolnjuje Sveti Duh, vendar pa v tem materialnem svetu deluje tudi hudobni duh, ki ga Jezus v evangeliju imenuje celo »vladar tega sveta«, dogajanja sveta zato ne moremo zares razumeti, če ne upoštevamo tudi delovanja te temne sile, delovanja satana. V srednjem veku je bilo priznavanje le-tega nekaj samoumevnega, v naših časih pa nas je uspel prepričati, da ne obstaja. Kako deluje? Velikokrat tako, da uporabi ljudi kot svoje orodje in orožje, njegov cilj pa je, pogubljati duše. Njegova zmaga: ko spravi dušo v propad.

O duši

Duša: v srednjem veku je bila samoumevna tudi vera v njen obstoj. Renesansa začne usmerjati, pod vplivom antike, svoje zanimanje k telesnemu, začne se raziskovanje telesa, v naših časih ga pregledujemo ne le do zadnjih celic, tudi do vsake molekule in atoma. Vendar: ker ob tem duše v telesu naše empirične znanosti niso našle, je pri mnogih vera v njen obstoj močno oslabela. A ta vera je za življenje človeka nekaj ključnega, usodnega: če v telesu ni duše, tudi ni nekega življenja po smrti, in človek bo potem živel povsem drugačen življenjski slog (hlastal bo za užitki itd.). Potem: tudi delovanje telesa (ki je v veliki meri še vedno skrivnost) bo nemogoče celoviteje razumeti brez priznavanja duše v tem telesu. Če izhajamo iz razodetih resnic o njej, je namreč duša tista, ki telo oživlja – brez nje je takoj mrtvo. In človeških misli ne tvorijo možgani, generira jih duša (srce), možgani so samo področje njihove artikulacije, njihovega delovanja ne bo mogoče razumeti brez nje.

Nujna vizija, ki jo torej vidim pred seboj: spoznavati ne le svoje telo, ampak tudi svojo dušo, njene lastnosti, sposobnosti in potrebe. Vse to bo namreč bistveno pogojevalo tudi naše odločanje in delovanje.

Lastnost našega duha pa je tudi presežnost: v svojih željah in hrepenenjih je naravnan na neskončnost, posledica dejstva, da se na dnu vseh naših želja skriva hrepenenje duše po svojem Izvoru (po Bogu). Odtod njena lastnost, da znotraj materialnega sveta ne more najti potešitve. Duša deluje skozi telo in skuša najti potešitev na raznih področjih, bodisi v čutnih ali višjih estetskih užitkih, vendar na tem svetu vedno in nujno naleti na meje, omejitve, nepopolnosti… . Ena zadovoljena želja rojeva novo, večjo itd. . Zato je to kot gašenje ognja z bencinom. Mnogi (večina?!) si predstavlja, da bodo tem bolj srečni, čim bolj bodo (čutno) uživali, čim več bodo imeli, čim bolj bodo slavni…, vendar, na tej poti kaj hitro naletijo na meje, ki pa jih nočejo priznati, in potem vse to stopnjujejo, da se ta prirojena nagnjenja sprevržejo v napuh, lakomnost, nečistost, se pravi v grehe, ki dušo omadežujejo in s tem oddaljijo od Boga – izvira svoje sreče, tako se ljudje namesto v sreči znajdejo v nesreči.

Odločanje

Naše odločanje bodo ključno pogojevali cilji, ki jih v svojem življenju zasledujemo s svojimi delovanji, vsekakor bo drugače živel tisti, ki se žene za zemeljskimi užitki in materialnim udobjem, kot tisti, ki išče Boga. Človek je iskalec sreče, a glede na to, da je (tudi) duh, ki ne pripada temu svetu, sledi, da te sreče znotraj zemeljskega ne bo mogel najti, in to potrjuje tudi življenje: ljudje, ki se ženejo za slavo, bogastvom, užitki, na koncu ostanejo nezadovoljni, tudi nesrečni.

Človek naj bi se zato v življenju odločal, se usmerjal tako, da bi dosegal Boga, cilj svoje duše, ki ga ne bo razočaral, ki bo zato osmislil njegovo življenje. Seveda je treba poskrbeti tudi za telo, in vsak si želi varne poti skozi življenje. Ta varnost in materialne dobrine – vse to pa ključno zavisi od dogajanja sveta, mnogo bolj kot od naših osebnih naporov. Od dogajanja, znotraj katerega delujemo, prihajajo tudi nesreče in nevarnosti, ni nujno, da se za nas vedno odvija v ugodni smeri (pomislimo npr. samo na vremensko dogajanje). Dogajanje sveta poganjajo fizične sile in materialne energije – to je motor materialne narave. Vendar, kot že omenjeno, v tem deluje tudi Duh, Duh je dejavnik, ki vsemu dogajanju daje smer. Zato se postavlja tudi naslednje vprašanje: kako delovati, da si bomo pridobili naklonjenost delovanja Duha? K »fiziki Duha« spada tudi, da se odziva na naša delovanja, Duh vse vidi, sliši, vse začuti, in za človeka deluje, a potreben je prispevek z naše strani, človek mora pokazati vero.

Vidimo, da je pred nami zelo zahtevna naloga: kako najti pot, ki bo vodila k cilju naše duše, in ki bo obenem pot, na kateri bomo uživali naklonjenost Duha? Ali ne jemljemo odločanja v življenju preveč na lahko, ne zavedajoč se posledic? Oziroma: človek te dobe se odloča predvsem po svojih racionalističnih znanjih in svoji pameti, tudi (predvsem) po svojih nagonih , in zato se usmerja napačno, in posledice zanj in za druge so lahko zelo hude. Človek Zahoda bi se moral opremiti tudi z znanjem (znanostjo) za pravilno odločanje na tem odru sveta, se pravi: v sebi zavestno zgraditi spoznavno stavbo, ki gradi na razodetih resnicah.

Iz njih (iz resnic evangelija) pa sledi, da je tista pot, ki dušo vodi k Bogu, pot hoje za Bogom, pot hoje za Besedo, in ta pot skozi življenje je nedvomno tudi (edino!?) varna. Vsak človek pa hodi v življenju po neki specifični poti, zato tu ne gre samo za to, da se pri svojem delovanju držimo določenih načel iz Svetega pisma. To ne zadostuje. Tu je treba poznati voljo Boga, zato pa njegove načrte z našim življenjem, to pa lahko le, če jih spoznavamo neposredno po njegovem Duhu, skozi njegovo Besedo in njegova znamenja. Zato bo v tej novi paradigmi tisto, do česar smo danes ravnodušni (videnja, v katerih edino lahko VIDIMO konkretne dogodke, z vsem, kar jih gradi) začelo igrati ključno vlogo. V tem je revolucija v načinu odločanja: ne (zgolj) s pomočjo pameti in racionalističnih znanj, ampak odločanje s pomočjo Duha in duše. Videnje nastane, ko se božji Duh sreča z našim duhom. Človek, ki se ravna po teh znamenjih, jih uporabi za spoznanje prave poti, s tem pokaže vero, in s tem Duh lahko deluje zanj, ga varuje in zadržuje njegove padce.

V tem vidim to filozofijo in to znanost, ki lahko ustvari novo dobo. A potreben je nek prehod, kot je bila renesansa prehod iz srednjega veka v moderno. Uspeh le-tega je odvisen tudi od stanja na svetu, od »duha časa«. Ali je sedanja situacija primerna za to, ali današnji svet to sploh želi, potrebuje?

Znamenja časa

Gre za poslednje čase moderne dobe, ki jih označujejo številne negativnosti, kot posledica znanstveno-tehničnega razvoja. Večina človeštva je skoncentrirana v milijonskih velemestih, kjer ljudje živijo hitro življenje sredi nereda in zmede – sredi takega sveta se je treba odločati, v pogojih džungle. Resnica o dogodkih, osebah, stvareh še nam še nikoli ni tako izmikala, dogajanje sveta še ni bilo tako kompleksno, nepregledno, nepredvidljivo. Nemoč razuma pri tem je velika. Zato so to pogoji, ki nas izzivajo k temu, v to avanturo, v poskus, priti do resnice s pomočjo Duha, in v odločanje na ta način. Rešitev za to družbo vidim v tem: v sprejemanju tega, kar prihaja od Duha. S tem tudi premagujemo racionalizem, ki je kuga te dobe. A premagati bo treba tudi materializem tega časa: ta pot (hoje za Kristusom) zahteva tudi odpoved (ne-navezanost).

Pogoji za novo zgodovinsko paradigmo so torej po eni strani ugodni, po drugi neugodni, zaradi racionalizma in materializma. Sicer pa nove oblike civilizacije tako ali tako ni mogoče graditi po politični poti – »od zgoraj«. To lahko začenjajo le posamezniki, torej »od spodaj«, ljudje, ki se zavedajo rušilnih silnic sodobnega sveta in ki so sposobni plavati proti temu toku. Nova civilizacija se lahko začne le na področju naše duše, torej notranjosti, obenem pa zahteva radikalne preobrazbe načina mišljenja in načina življenja. Ali najširše množice to sploh želijo, hočejo? Zgodovinske izkušnje kažejo, da ne, dokler jih ne pritisne kakšna katastrofa. Te katastrofe, kot posledice učinkov »napredka« na naravo in družbo, pa bodo neizbežno prišle. Pravzaprav že prihajajo.

Novo razsvetljenstvo: ko sveta ne razsvetli šibka luč razuma, ko ga z resnico razsvetli Beseda, ki jo prinese Duh. In ko človeka vodi Duh, ne omejena pamet. V tem vidim bistvo nove dobe, ki naj zamenja sedanjo, odhajajočo, večinoma izčrpano v svojih možnostih. Filozofsko stavbo, ki temelji na razodetih resnicah, pa bo treba šele zgraditi. Marsikdo bo dejal: saj to je stvar vere, ljudje naj berejo Sveto pismo in poslušajo Cerkev, ki oznanja.

Da, vendar je v tem marsikaj narobe, marsikoga sem že slišal praviti, da Cerkev ne pozna, ne daje odgovorov na izzive, probleme sodobnosti – in so tudi zato odpadli od vere. Sveto pismo: staro 2000 let in več, njegova govorica zveni modernemu človeku, katerega miselni svet je prežet z znanostjo in tehniko, arhaično, tudi težko razumljivo, kljub raznim novim prevodom. Ta kvas je postal »star«, star kvas pa nima več moči prekvašanja. Poleg tega je to šele »teorija krščanstva«, neko znanje pa ima moč šele, ko se uporablja v praksi, v življenju. Tu lahko vprašamo: kdo sploh v krščanstvu prepozna znanost za odločanje v vsakodnevnem življenju? Vzrok je gotovo tudi v tem, da so pogoji odločanja danes povsem drugačni: razlika med džunglo sodobnih velemest in pogoji pastirsko – poljedelske družbe, v katerih je nastajalo Sveto pismo, je velikanska! In poleg tega neke resnice in neka znanja v Svetem pismu niso podana tako, da bi bila uporabna v konkretnih odločitvah. Pravzaprav bi bila to naloga Cerkve, da jih tako podaja, a tu (tako mislim), se je kot institucija glede tega ujela v nek začaran krog: takšno oznanjanje bi bila dokaj zahtevna filozofija, večini nerazumljiva. Duhovniki se morajo spustiti na intelektualni nivo svoje črede, a na ta način ne moremo priti do toliko globinskih znanj, uvidov, prepričanj, ki bi vplivala na naše življenje. Odločanje je tudi zahtevno, večkrat tvegano, zato mora biti človek v nekaj dovolj trdno in globoko prepričan.

In še nekaj, morda najbolj usodnega: duhovniki, zaradi racionalizma, zavračajo, kar prihaja od Duha. Pri odločanju pa mora človek mnogokrat poznati resnico o konkretnih osebah in dogodkih sveta, tudi, v katero smer bo stekel tok nekega dogajanja v prihodnosti – to pa je mogoče spoznavati le, če sprejemamo tisto, kar prihaja od Duha. V novi paradigmi bodo videnja začela igrati ključno vlogo.

Franc Bešter, Zg. Besnica

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine