Piše: Andrej Grošelj
Sem tretja generacija mojih prednikov ljubljanskih meščanov. V Ljubljani sem se rodil, šolal. V Ljubljani sem v vojni za Slovenijo aktivno deloval kot pomočnik poveljnika enote teritorialne obrambe.
Danes sem upokojenec in živim v Ljubljani. To ni več mesto meščanov. Ljubljana je sprejemale prišleke in spreminjala svojo meščanskost v občanstvo. Med prišleki je tudi današnji župan. Človek z različnimi podobami, prinesenimi in pridobljenimi, mešetarsko premešani v zadnji, današnji zgodbi o ne – odzivu na voljo večine občanov, ki obsojajo Putinovo vojno in pričakujejo:
»Župan vrni prejeto medaljo iz krvavih rok Putina, javno obsodi vojno in prekliči vse povezave občine z Rusijo… » Tvoja ljubezen do Putina in njegove politike naj ostaneta tvoja intimna odločitev. Pozabljaš, da »figurno« predstavljaš Ljubljano in njegove prebivalce. Sram naj te bo! Čeprav sram, pokončnost, resnica, laž, poštenost, miroljubnost, dobrobit, odpuščanje, obžalovanje .. niso v besednjaku in živosti tega časa. Poskusi vsaj z zamujenim navideznim obžalovanje.
Andrej Grošelj starejši, Ljubljana
Pripis
Oproščam se, da sem te v zapisu tikal. Vikanje človek zasluži s svojimi vedenjem, dejanji.
