Piše: Frančiška Buttolo
Inštitut 8. marec je najbolj nasilna slovenska komunistična organizacija, replika prvega slovenskega partijskega komiteja, povsem po vzoru sovjetskih, tudi z enakimi načrti. Te – bistvene – lastnosti 8. marca ne more prikriti niti obisk kratkega kurs “drugarice” Nike Kovač v ZDA, kjer se je v Obamovo-Sorosevi paravojaški kadetnici za prvo silo naučila “rukovodstva” novih slovenskih – in deloma tudi balkanskih (menda pomaga rušiti vlado v Beogradu) komunističnih paravojaških enot, nekako po vzorcu posebne najemniške skupine Wagner, ki se je za dobro plačilo pripravljena boriti na katerikoli fronti. Naloge Kovačeve v Sloveniji, so, vsaj ideološko, natanko tako nasilne in brezobzirne, kakršne so bile – zdaj spet vse bolj slavljene — najbolj krute v komunističnih čistkah, pod vodstvom Tita, Kardelja, Kidriča, Mačka, Ribičiča. Skupno so ti “drugovi” – kot za malo malico – pobili v Jugoslaviji okoli milijon svojih domnevnih nasprotnikov, “izdajica”.*
Za Sorosove nevladne paravojaške borce, ki se menda borijo za nekakšno – fiktivno – odprto družbo, je znano, da so vsi v bistvu komunisti, podobno kot so komunisti v enotah zloglasne najemniške vojske Wagner. Ne nazadnje, če nam je kaj do logičnega mišljenja, kljub temu da se današnji komunisti bojijo vseh znanosti (še zlasti eksaktnih, saj imamo menda neko novo, nerasistično, matematiko), in tudi resnih humanističnih ved, kot hudič križa, je zahodno razmišljujočim povsem jasno, da je odprta družba izraz, ki nadomešča nekdanji komunizem. Gre za pojem, ki vsebinsko ne in pomeni ničesar, ker označuje nekaj neobstoječega, neko fikcijo. Prav zaradi tega je bil: po vzoru krščanskih nebes, le da tu doli, na Zemlji – toliko bolj uporaben prav zaradi svojega fiktivnega, ideološkega naboja.
Niti komunističnih nebes niti odprtih družb ne bo nikoli. Fikcije so. Zlasti pa je politični cilj odprte družbe že kar, vsaj z vidika tradicionalne logike, nespodobno nelogičen. Morda je ta pojem, primeren kvečjemu na področju umetnosti in psihologije, predvsem pa psihiatrije. Odprtih družb – še zlasti pa držav – ni, in jih tudi ne more biti. Ker je oprta družba iluzija. Družba ali država sta vedno z nečim omejeni, vsaj s pravom in – mejami. Odprta je lahko družba samo za kaj natančno določenega, ne pa za vse mogoče in nemogoče. V tem tiči vir glavne politične prevare pojma sodobne odprte družbe, ki je v resnici odprta izključno in samo za določen, za odprto družbo sprejemljiv način življenja, a brez zagotovitve, da je boljši od tistih načinov ki so običajni in uveljavljeni v tradicionalnih družbah, se zlasti demokratičnih. Odprta družba se namreč sploh nima za demokratično, občasno, predvsem ko je še v boju za oblast, na primer organizira številne referendume , ko pa je na oblasti, dosledno rusi vse demokratične ustanove in načine delovanja demokracije. Na določeno odstopanje od popolne diktature je naša vlada samih nevladnih organizacij pripravljena le pogojno. Ko gre za njene – totalitarne koristi. V tem je podobna vsem totalitarnim družbam, čeprav se zgleduje pri jugoslovanski komunistični državi.
V primeru odprte družbe gre za nekaj takšnega, kot da bi hoteli hraniti in uporabljati tekočine brez tega, da bi bile v posodah, v čemerkoli, kar bi preprečevalo, da bi se razlile, in se tako uničile. Na primer, vodo bi pili le iz naravnih zajetij, mlak, potokov, jezer in rek (nič več iz vodovodov, steklenic, kozarcev). Delno se to ujema z ekološkimi projekti skrajnih okoljevarstvenikov,, zelo podobnimi Sorosovi odprti družbi. Realno pa gre v obeh primerih za neko novo vrsto političnega nihilizma, zelo blizu vsem novejšim totalitarizmom – fašizmu nacizmu in komunizmu oziroma prenovljenemu komunizmu.
Tudi LGBT, to je pokazala zadnja parada ponosa v Ljubljani, ki jo je pozdravila predsednica države, je samo ena od številnih političnih organizacij z nihilistično ideologijo odprte družbe. Predsednica države pa je to parado pozdravila predvsem zaradi tega, ker je legibitra konstitutivni del novega slovenskega komunizma, torej zadnjega ideološkega nihilizma – v izumirajoči Sloveniji.
Dokončno uničenje slovenskega naroda in države, pod oblastjo slovenskih novih NIHILISTOV v komunističnih nevladnih organizacijah, pa je njihov edini cilj. Nadaljevanje te tragične slovenske zgodbe jih ne zanima, ker se bodo po dokončni, totalni, zmagi, voditelji – seveda vsi zelo bogati, saj delajo predvsem za denar in visoke položaje v tujini, torej za največje svetovne bankirje – razpršili po vseh mogočih visokih položajih različnih mednarodnih komunističnih organizacij.
V zamislih slovenskih novodobnih komunistov je vsekakor izključno razbita slovenska družba, ker bo samo takšna lahko povsem obvladljiva. Samo dovolj jo je treba intelektualno in gospodarsko oslabiti, pa z njo ne bo težav. V resnici pa bo takšna lahko slovenska družba le krajši čas, pa še takrat samo z največjimi totalitarimi pritiski vseh časov. Zato, ker je projekt odprte družbe zgrajen na pesku. Ker odprte družbe ni. Pa se kak novi totalitarizem , ki bo nasprotoval odprti družbi, se bo pojavil. Tako, ko se pojavljajo različni komunizmi in socializmi, sami enojajčni dvojčki nihilizma, na primer komunizem in nacionalsocializem.
Inštitut 8. marec torej je nasilen, kot je bila nasilna komunistična partija, kot je bil nasilen “drug” Tito in vsi njegovi najožji sodelavci. Nasilna je zmagovita paravojska 8. marca, zlasti tisti tisoči njenih pretežno balkanskih bojevnikov z zadnje parade ponosa v Ljubljani, ki so z grozovitim mrtvaškim bobnanjem na začetku te ogromne vojaške kolone grozili svobodni Sloveniji in njenemu narodu. Predsednica države in najbolj komunističen del sedanje vladne elite pa se je z njim rokoval in fotografiral. Seveda, pač komunisti. Tovariša Kučana na paradi res nismo videli, ampak vse to je bilo, ne po njegovem okusu, temveč po izključno njegovem vojnem načrtu: kako uničiti Slovenijo in njen narod. Komunist za večno. Še posebno zdaj, ko v Sloveniji skoraj ni več Slovencev. Popoln nihilist.
Velik strah in grozo je pustila ta parada ponosa, ta – namerno – grozilni dogodek, v srcu slovenskega človeka, ki še predobro ve za povojne poboje, pa tudi to, da žrtev komunizma še zdaj ne smemo pokopati. Grozljiv dogodek z grozilno – pskusnon – komunistično okupacijo osrednjih ljubljanskih ulic. To je bil samo politični komunistični grozilni dogodek. Celotna država pa bo okupirana pozneje, ko bodo vso Slovenijo zavzele vojaške enote še drugih nevladnih organizacij, ki sestavljajo sedanjo slovensko oblast, sovražno do parlamenta, sovražno do ustavnega sodišča, sovražno do slovenske osamosvojitve (zrušitev Muzeja slovenske osamosvojitve), sovražno do slovenske svobode govora in medijev, sovražno, sovražno, sovražno do vsega slovenskega in do vseh Slovencev.
Opomba
* Neslovenske besede so napisane brez prevoda, saj smo v Sloveniji zdaj že tako daleč, kar zadeva odprto družbo, da zdravnikom in profesorjem, politikom in vsem drugim ne bo treba obvezno znati slovensko, pač pa se bomo morali Slovenci samo še ena od številnih manjšin, že v šoli nauciti več jezikov.
