Piše: Rajko Topolovec
Bilo je še (že) pred neuvrščenimi, ko so se že nekateri bodoči sodelavci in prijatelji Tita iz Azije hvalili , kako si izdelujejo atomsko bombo. Nato se je tudi na »naših zelnikih« začela porajati želja , da si prav tako izdelamo atomsko bombo!
Po maturi na TSŠ v Ljubljani sem se kot metalurški tehnik septembra 1957 zaposlil i v takratni tovarni aluminija – TGA » Boris Kidrič Kidričevo, ki je začela obratovati l. 1954 . Zaposlili so me v livarni, ki je bila končni obrat te tovarne. Šef me je kot začetnika dodelil v kemijski laboratorij, ki je bil v sklopu livarne , kakor tudi prodajno skladišče, ki pa je upravno spadalo pod komercialo. V Laboratoriju je takrat bilo pomanjkanje laborantov – bilo je več laborantk na porodniških dopustih. Priletno gospo Treziko je šef poklical v pisarno in nama razložil skupno nalogo. Pomagal ji bom pri delu, oziroma me bo naučila določati silicij v aluminiju.
Pri delu so mi delali težave kratki ( kmečki) prsti , saj nisem mogel objemati in prenašati z eno roko 600 mml – » jena čaš« – še posebno ne vročih. Ko je Trezika to opazila, mi naredila prstne podaljške iz gumijaste cevi. Ta pripomoček pa me oviral, in sem še bil bolj počasen in neroden. Ko sva se z Treiko že nekoliko udomačila, sem jo upal tudi vprašati, zakaj je dvorana laboratorija (virtualno) razdeljen na dva dela in kdo so oni na drugi strani z lepimi belimi plašči? : »Ne vemo točno – govori pa se, da naj bi bili strokovnjaki iz Vinče pri Beogradu . Mi se z njimi ne pogovarjamo in zato ne vemo kaj delajo. Boljše , da se o tem ne meniva ter je še v jezi dodala: » Zaradi njih imamo sedaj moški in ženske skupno stranišče in kopalnico«. Iz virov v Samskem domu , kjer sem stanoval, pa sem izvedel, da so v tovarni atomisti iz Vinče , ki iščejo uran.
Ravno ob tem času je v Vinči začel delovati atomski reaktor . (Pozneje se je izvedelo, za tamkajšnjo nesrečo z radioaktivnim obsevanjem). Njihovi vzorčevalci so v Kidričevo prinašali vzorce jalovin iz okoliških rudnikov in vzorce žlinder iz okoliški industrijskih podjetij oziroma livarn. V TGA pa je zanje bilo zanimivo rdeče blato, ki je nastajalo pri proizvodnji glinice in livarniška žlindra, kjer bi naj gajgerjev instrument reagiral.
Danes pa vemo, da s tem ( z izdelavo atomske bombe ) ni tako enostavno! Jedrsko reakcijo ( eksplozijo) dosežemo z kritično maso čistega urana s koncentracijo urana nad 90 %. Država Iran , ki si prizadeva izdelati A bombo že desetletja in koncentrira uran, in do sedaj ima le do okrog polovice koncentriranega urana. Za koncentracijo čistega urana, (da steče verižna reakcija- eksplozija atomske bombe), pa je potrebno veliko tako imenovanih centrifug, ki pa so dragi stroji.
Toliko v vednost, v kakšno naivnost s smo se takrat ob začetku nove Jugoslavije spuščali!
Na koncu še dodajam: Nedavno sem bral, da so še vedno zaradi radioaktivnosti osebni predmeti odkriteljice radioaktivnosti in Nobelove nagrajenke M.Currie (roj. Skladovska iz Poljske, 1887 – 1934), in ki je tudi zaradi tega odkritja umrla, še tako radioaktivni, da jih še ni mogoče vzeti v roko.
Rajko Topolovec, Ptuj
