Piše: Franc Bešter
Politika je (tudi) boj za oblast, v sistemu demokracije je ta boj za oblast boj za glasove volivcev. Logično je, da si vsaka stranka in vsak kandidat prizadeva za to, da si pridobi naklonjenost čim večjega števila volivcev – od tega bo kasneje odvisna njena (njegova) politična moč in vpliv, se pravi velikost vpliva na urejanje skupnih zadev, in v tem sistemu se vse to »eksaktno« izraža v številkah in procentih.
Kako volivce prepričati v neko stvar in v nek program? Tu še zdaleč ni pomembna samo zadeva kot taka in racionalni argumenti, treba je biti tudi privlačen in upoštevati tudi čustva ljudi, da, čustva so mnogokrat pomembnejša od razuma – glede tega se lahko marsikaj naučimo tudi iz zadnjega referenduma (o vodah): neko sporočilo mora biti kratko in jasno, in treba je znati pritisniti tudi na čustva, občutke ljudi. In neka informacija mora doseči čim širše množice. Tu pa ključno vlogo igrajo mediji, se pravi informacijska tehnika. In na tem referendumu se je spet pokazal odločilen pomen medijev, to je bil namreč predvsem referendum proti vladi, in opozicija je izkoristila tudi svojo veliko medijsko premoč. Da, v tem vidim glavni problem naše »demokracije«: v veliki medijski neuravnoteženosti, prava demokracija zahteva tudi (najprej) medijsko pluralnost, če samo pomislimo na naslednji izrek: »Mediji so naše okolje, če te ni v medijih, te ni«. Glede tega pa so pri nas politični akterji, kar se tiče možnosti politične propagande, boja za volivce, zelo neenakopravni, gledano s tega vidika do zdaj v tej naši državi še nobene volitve niso bile poštene – zaradi te neuravnoteženosti.
Kje pa je vzrok le-tega? V denarju, kapitalu, za medije je potrebno ogromno denarja, zato pravim, da je naša demokracija še daleč od »resnične«, pravzaprav je informacijska tehnika demokracijo preobrazila v vladavino Denarja, kar se je zgodilo tudi drugod po svetu. Značilnost te »demokracije« je, da skuša čim bolj učinkovito in na ustrezen način »preparirati« volilno telo, da se permanentno kreira volilna volja volivcev, ne le tisti mesec pred volitvami. Učinki takšne medijske demokracije na družbo, na ljudi, so tudi zelo slabi, celo pogubni – ker v takem sistemu pokončni ljudje močne volje, ki so sposobni misliti s svojo glavo, sploh niso zaželeni, ni zaželen nek višji intelektualni nivo, in se zato vsakodnevno, preko mainstream medijev krmi množice s poplavo ničevosti, pritlehnosti in norosti, in seje zmeda s propagiranjem svobodne spolnosti, uničuje družine z raznimi novimi ideologijami. Vse to je pogubno tudi za mladino, saj je šolski sistem tudi naravnan k vzgoji ljudi brez volje in etičnih temeljev, zbeganih, odtujenih, s katerimi bo zato mogoče manipulirati.
Tranzicijska levica je torej, ob nastanku naše države, imela pred novonastalo opozicijo velikanske prednosti, ne zgolj v smislu velike kilometrine v »tehnologiji politike in Oblasti«, ampak tudi kar se tiče pozicij v gospodarstvu in zato ekonomske moči, s tem pa tudi moči medijev. In ohranila je tudi ves nadzor nad vzgojno- izobraževalnim procesom, se pravi kreacijo zavesti mladih. Gledano zato globinsko, s teh vidikov, ni nikoli zares sestopila z Oblasti, če pa je ta absolutna Oblast kdaj nekoliko ogrožena, kot npr. sedaj, pa takoj zažene histerijo, začnejo se protesti, medijske gonje, češ, da se je treba boriti proti fašizmu, diktaturi, da je naša medijska svoboda ogrožena… .
Franc Bešter, Zg. Besnic
