Piše: Iva Pavlin Žurman
Je lažnivo in sovražno pisanje v Pismih bralcev dopustno?
26. julija 2022 je publicistka Alenka Puhar odgovorila bralki revije Ona (Delo), ki je Puharjevi v pismu očitala »težke in neresnične besede«, ker je 5. julija napisala:
»Zgrožena sem ob pomisli, da nekdo s podporo uredništva, znova skuša uvesti metode, zaradi katerih je v nedavni preteklosti trpelo toliko ljudi takega kova kot Mija Velikonja Kandus in Angela Vode – po moje ne zaslužijo sploh, da bi bile objavljene. Urednica S. Obolnar jih je objavila.« (Alenka Puhar)
Odgovor Puharjeve se je navezoval tudi na uredniško nekritično objavljanje pisem bralcev revije Ona, pisem, polnih laži in sovraštva proti nekdanjemu predsedniku vlade JJ.
Sočasno smo drugače misleči bralci cenzurirani, ko skušamo z dejstvi odgovoriti na laži in javno blatenje politika, ki ga dominantni mediji že desetletja medijsko diskreditirajo. O tem pišem tudi na spletu:
Bralka One A. Žvan je Puharjevi celo napisala, da bi se morala urednici Sabini Obolnar opravičiti (sic!), saj »urednica One Sabina Obolnar objavlja pisma ene in druge politične opcije«, je napisala. Da je to laž, sem opisala tudi v članku Manipulativne laži in cenzura Sabine Obolnar.
Alenka Puhar: Težke besede in napake
Ona, Pisma, 26. julija 2022
Gospa Aida Žvan bi rada nadaljevala prepir z mano. (V Oni, 5. julija). Za začetek se mi opraviči, za konec pa pričakuje, da se opravičim jaz. Ob vsem tem zavzdihnem, res se mi ne da – namreč ne prepirati, ne poučevati, ne zavračati očitkov – o opravičevanju pa… le zakaj in za kaj?! Ampak naj bo…
Gospa Žvan se mi je najprej opravičila za napako, da me je razglasila za hčerko Angele Vode. Nato je dodala, da knjiga Skriti spomin ni pravi povod za njeno pismo, v resnici sem se ji zamerila zaradi protesta proti robatemu pismu zoper Janeza Janšo, objavljenem z uredniško podporo.
Najprej bi na to rekla, da obstojijo različne vrste napak. Mene osebno razglasitev za hčerko Angele Vode ni užalila, res ne. To ne bi bila nobena sramota in ni vredno posebno skesanega opravičevanja. Nekaj drugega pa je, da je bilo to javno objavljeno in da bodo mnogi bralci to trditev vzeli za resnico ali vsaj za točen podatek. Opravičilo bi torej moralo biti usmerjeno v beročo publiko; besede »res ne vem, kaj mi je bilo« so nekoliko blede.
Med razmišljanjem o pomotah sem se spomnila časa pred osmimi leti, ko je bil Janez Janša obsojen na zaporno kazen, ker je na neznanem kraju, ob neznanem času sprejel obljubo o neznani vsoti denarja… Oglasil se je večkratni nekdanji predsednik (ki je že leta 1988 Janši pomagal v zapor) s tehtnimi mislimi, da ni tako hudo, kot se zdi. Nič ni dokončno in zacementirano. Motiti se je človeško, tudi sodniki so ljudje in se včasih zmotijo! Ampak imamo sistem in mehanizme, ki napake odkrijejo in popravijo. Zato brez panike, dragi državljani, saj bo… Aljana Primožič, gospa ostrega jezika in peresa, se je v Slovenskih novicah odzvala z duhovito karikaturo, na kateri je prepadeni sodnik zaklical:
»Jebemti, res sem se zmotil… Milana Kučana bi moral obsoditi, ne Janeza Janšo!!!!«
Potem se mi je v razmišljanje, kako nadaljevati pogovor z gospo Žvan, vrinil še njen nasvet, da naj si preberem vse uvodnike gospe Obolnar, pa bom videla, kako fair urednica je. No, jaz sem protestirala proti objavi hujskaškega pisma in ne proti uvodnikom. Ker ne spadam med bralke One, težko kaj tehtnega rečem o njej. O pismih bralcev in njihovi vlogi v ustvarjanje javnega mnenja pa marsikaj vem in sem o tem tudi že kaj napisala. Na splošno lahko s prepričanjem zatrdim, da so odločitve o tem, kaj je objavljivo in kaj ne, zelo pristranska. Tistim, ki si izberejo prave tarče, se marsikaj odpusti, spregleda se vsakršne netočnosti in laži, robatosti in prostaštvo, medtem ko se drugim ne. Na Delu je zanesljivo tako. Ne bom pa trdila, da je ali ni Ona v tem drugačna.
Ker bi moje osebne izkušnje v teh zadevah zazvenele kot samozaverovana preobčutljivost, bom to raje preskočila. A če me gospa Žvan napeljuje na branje uvodnikov v Oni, ji bom jaz priporočila v branje kaj svojega o drugih. Zlasti dva zapisa sta zanimiva za obravnavano temo. Ker gre v obeh primerih za pomembna človeka, bo opozorilo nanju mogoče prav prišlo še komu; hočem reči, v obeh primerih gre za usode, ki bodo gotovo predmet seminarskih in diplomskih nalog.
Pred leti je bil pisatelj Drago Jančar v Delu tarča silovite gonje, ki sem jo zgrožena spremljala in končno napisala članek »Kako so nagnali posiljevalca Jančarja (in si končno oddahnili)«; objavljen je bil v reviji Ampak. Leta 2006, 2007 tako rekoč ni bilo pisem bralcev v Sobotni prilogi Dela, (in še marsikje drugje), kjer si ne bi jezni predstavniki ljudstva dajali duška s protesti proti nazorom in besedam, ki jih je objavljal enkrat na mesec kot kolumnist Dela. Ključni poziv se je glasil: »Naj Jančar misli, kar hoče, ampak naj s svojimi mislimi ne posiljuje v vsaki drugi prilogi bralcev Dela!« S koncem tistega leta se je Jančar odločil popolnoma umolkniti o vsem, kar ni leposlovje.
Drugi primer je obrnjen. Pred dvema letoma je poskusil profesor Kajetan Gantar povedati, da ga petkovi kolesarji spominjajo na hitlerjugent mladce, ki so se tik pred vojno s kolesi podili po Celju. Tega mu v pismih bralcev v Delu niso hoteli objaviti, češ da je to res neprimerno! Na stotine ljudi lahko v časopisih in revijah, na televiziji in tviterjih, seveda tudi na demonstracijah vpije, da je Janša s svojo vlado navaden fašist, najuglednejši klasik pa tega v Delu pač ne more oziroma mu ni dovoljeno. O tem sem objavila članek z naslovom »Gospod Gantar, Jupiter ali vol?« Prav zanimivo, ali ne, da so mu ob smrti v Delu ponatisnili intervju, v katerem ni »nič politike«, sama antika in da ni nihče nič rekel o tistem besedilu, ki ni dosegalo standardov za objavo v Delu… Lepa gesta bi bila, ali ne, ko bi ga zdaj le natisnili… No, v tistem Gantarju, ki je bolj vol kot Jupiter, sem tudi namignila, da bi bilo fajn pripraviti antologijo zavrnjenih besedil… Ne boste verjeli, gospa Žvan, koliko ljudi se mi je javilo, ali resno mislim, da imajo to in to, mogoče bi me zanimalo…?!
A zdaj naj se na kratko vrnem k možaku, ki je priporočil, da se Janeza Janšo zapre, ker da je »rabelj slovenskega ljudstva«, pa »povzpetnik, japi«, poln denarja (v »pouštrih in kolm kišti« in pod jablano…), ki »je šel v politiko izključno zato, da bi z mahinacijami obogatel«… »tudi komunist je postal izključno zaradi privilegijev«… Tako kot sem bila zgrožena ob prvem branju, ostajam zgrožena danes. Neprimernost takšnega pisanja in objavljanja se začne s tem, da je na ravni zabavljanja ob šanku. Za natis se spodobi vložiti vsaj malo truda v iskanje in preverjanje dejstev. Tega tu ni niti za prgišče. Samo eno zlahka ovrgljivo dejstvo: Da bi šel Janša v politiko zaradi bogastva in privilegijev, kratko malo ni res. Že kot mladenič je pisal in počel natanko takšne stvari, s katerimi je izzival komunistično partijo in establishment, si prislužil vse drugo kot privilegije – če izvzamem »privilegij«, da so ga še pred 30. rojstnim dnevom aretirali, obsodili in poslali v zapor.
Iva Pavlin Žurman, Solkan
