Piše: Franc Pintar
»Kdor se svoje zgodovine sramuje, si prihodnosti ne zasluži«. Ta poduk iz zgodovine je predsednik ZZB za vrednote NOB, ponovil tudi na slovesnosti ob 80 letnici požiga Rašice 21. 9. 2021. V nadaljevanju med drugim doda “svobodne volitve kot novo stran zgodovine” po zaslugi NOB. Govor zaključi z: “Naša naloga je, da vrednote NOB ohranjamo in prenašamo na rodove, ki prihajajo.” Pred tremi meseci pa govor na Vrheh zaključi z: “(…) da bomo /ZZB/ obstali in ostali kot zagovorniki resnice in vrednot druge svetovne vojne.” Kot v večini govorov ZZB tudi tokrat ne manjka geslo: Smrt fašizmu /in odgovor prisotnih/ svobodo narodu,
Zaradi spoštovanja zgodovinske vede, resnice in vrednot druge svetovne vojne zaključek govora na Vrheh, pa ne samo tam, potrebuje dopolnilo oz. poduk, da je po koncu vojne železna zavesa Evropo razdelila na demokratični in totalitarni del. Iz Temeljne ustavne listine SLO je razvidno, da smo v YU/SLO spadali v totalitarni del. Ustavno sodišče ugotavlja, da je do svobodne (demokratične) ureditve prišlo šele leta 1990 po prvih svobodnih volitvah. Potrebno pa je spomniti oz. podučiti, predvsem “rodove, ki prihajajo”, pa tudi sedanje, da je Smrt fašizmu – svobodo narodu pisalo na mnogih tajnih depešah in deklaracijah o čiščenju političnih nasprotnikov ter sklepih političnih sodišč o smrtnih in drugih obsodbah, razlastitvah…(prim. Petkove kolesarje, Levico)
Paradigma oz. rdeča nit govorcev z istim ideološkim podstatom na slovesnostih ZZB, kjer pogosto nastopa tudi SD in Levica ter nekateri zgodovinarji, (ZZB+), in tudi s prispevki v Svobodni besedi, je ohranajnje ustvarjenega mita o OF/NOB, ki (da) je priborila svobodo slovenskemu narodu. (Nekje sem prebral, da je mit je pripoved, namenjena prekrivanju nasilja, ki žrtvi ne daje besede ter tako skriva resnico o nedolžnosti žrtve.) KP/ZK kot totalitarni oblasti je to uspelo. ZZB+ je zato (še) vedno znova in znova treba opominjati, tudi z laičnim glasom ljudstva, da je bila v totalitarnem komunizma v YU/SLO dovoljena samo zapovedana resnica, ki je poveličevala t. i. svobodo, tudi besede, in spoštovanje človekovih pravic. Paradoks oz. zamolčano pa je bilo, da je vse to bilo omejeno s tajnimi uradnimi listi in Kazenskim zakonom iz l. 1976 (sovražna propaganda, oz. in t. i. verbalni delikt v 133. čl.)
ZZB+ priznava in obsoja povojne izvensodene poboje, ‘skriva’ pa tudi IO OFu prikrito politično policijo VOS in njeno nasilje nad civilnim prebivalstvom predvsem v l. 1941/42. Kljub tajnim depešam in deklaracijam CK KP to opravičuje (!) z vojvodstvom posameznikov. KP/VOS je kot samooklicana edina predstavnica slovenskega naroda (prim. Petkovi kolesarji) z nasiljem in likvidacijami ‘čistila’ politične nasprotnike, družine…. Težko je to zanikati kot elemente z njihove strani nepriznane državljanske vojne. S tega ideološkega podstata ob nekritičnem odnosu do vloge RKC ‘skriva’ pravi vzrok za nastanek vaških straž, kasneje MVAC ter domobranstva.
Pri naporu ZZB+ za ohranajnje ustvarjenega mita OF/NOB sta značilna dva časovna obdobja v odnosu do KP/ZK: 1. od 1941 do 1991, in 2. od 1991 naprej.
V prvem je ob zapovedani tabu temi oz. ‘temni strani meseca in skritem spominu’ KP/ZK izpostavljena kot voditeljica zmagovitega partizanstva oz. NOB ob sočasni vodilni vlogi politkomisarjev za ideološko preobrazbo slovenskega narodnega značaja (4. temeljna tč. OF) ter zgraditvi komunistične družbe v YU/SLO (prim. Ustavo SFRJ 1974). Seveda brez omembe totalitarizma in njegovih posledic..
V drugem obdobju, po propadu komunizma oz po osamosvojitvi, pa se z “revizijo zgodovine” KP/ZK in njen zločinski totalitarizem kot tabu tema zopet znajdeta na ‘temni strani meseca in v skritem spominu’ kljub dobesedno ‘izkopanim’ dokumentom in avdio posnetkom. Ali pa ravno zaradi tega?! Tako n. pr.: nista omenjena niti v zgibanki ob 70 letnici ZZB, čeprav so bili predsedniki člani KP/ZK oz. častnih naslednic od prvega predsednika Tita oz. Matija Mačka v SLO do sedanjega Marijana Križmana
Ob raznih okroglih obletnicah demokratične Slovenije in ZZB+ pa slednja vse bolj poudarja NOB kot temelj za samostojnost Slovenije. Najprej 2. AVNOJ, zadnji čas pa ustanovitev SNOO 16. 9. 1941, Na temni strani meseca in v skritem spominu so ostali zaščitni, beri revulcionarni zakoni, pa tudi oktobra 1940 Kardeljeva napoved upora le, če bi možno izpeljati revolucijo S tako “revizijo” svoje zgodovine tudi protestirajo zaradi odsotnosti njihovih praporov z zvezdo na državnih proslavah.
Zanimivo je, da pisci zgodovine NOB SLO v Našem zborniku l. 1996 (še) ne omenjajo ne prispevka ZZB za osamosvojitev, ne propada komunizma, nič o VOSu. Je pa Zbirka dokumentov ZZB l 2016 ob 25 letnici osamosvojitve že vsa posvečena njenem doprinosu.
Zanimiv pa bi bil njihov poduk, zakaj ZZB ni dajala (javnih) pobud za samostojnost Slovenije še pred plebiscitom, ko pa je v Ustavi SFRJ/SLO 1974 zapisana pravica do samoodločbe, sama pa je bila del te totalitarne oblasti. Je to razlog, da ni bila prisotna na osamosvojitveni slovesnosti?
23. avgust obeležujemo evropski dan spomina na žrtve vseh treh totalitarnih in avtoritarnih režimov od l. 2009, v SLO pa od 2012. A kljub Temeljni ustavni listini in sklepom US se je parlament s to resolucijo le seznanil. ZZB jo zavrača, kot tudi izjavo o spravi SAZU.
Ob temni strani meseca in skritem spominu se mi vsiljuje že omenjeni poduk “Kdor se svoje zgodovine sramuje, si prihodnosti ne zasluži.” ter poduk zgodovinarja Martina Premka na letošnji slovesnosti na Menini planini: “Prihodnost se lahko gradi samo na resnici in spoštovanju, vse kar se gradi na lažeh in sovraštvu, se slej ko prej sesuje.”
Komu le sta namenjena? Zaradi “resnice in spoštovanja” parlamentu, pa tudi “rodovom, ki prihajajo”, da bo lahko zrli v prihodnost brez temne strani meseca in skritega spomina?
Franc Pintar, Bled
P.S. Časopis Delo tega prispevka ni objavil.
¹⁾ prim. Temna stran meseca, razstava, Ljubljana november 1998 do januar 1999
Angela Vode, Skriti spomin, Ljubljana, 2005
