18.5 C
Ljubljana
ponedeljek, 4 julija, 2022

Kdo so Hiksi in Libijci v Sloveniji? Ali, kaj bi se lahko naučili od starih Egipčanov?

Piše: Uroš Gabrijelčič

Preden bom poskušal odgovoriti na vprašanji, ki sem si jih v naslovu sam zastavil, bo najbrž vsaj nekaterim bralcem treba pojasniti, kdo so bili Hiksi in Libijci v zgodovini starega Egipta, ter kaj bi lahko imel stari Egipt s Slovenijo danes, 30 let po osamosvojitvi.

Na prvo vprašanje bom odgovoril v nadaljevanju, na drugo pa odgovarjam tako, da se pač sklicujem na to, da se je mogoče iz zgodovine vedno naučiti kaj uporabnega. Zveni obrabljeno, vem, a zato ni nič manj res, ker so nas namreč učili, da je zgodovina najboljša učiteljica. In če se v tem bralec strinja z menoj, naj si prebere še nadaljevanje.

Stari Egipt je zame najbolj imenitna, ob tem pa objektivno gledano po vsej verjetnosti tudi najstarejša kultura, ki je med drugim zaslužna za nastanek prve ozemeljske države na svetu in za iznajdbo hieroglifov, pisave, ki je bila podlaga vsem drugim dosežkom njihovega duha. Bili so imenitni astronomi in še boljši zdravilci, matematiki, pozorni in bistri poznavalci rastlinskega in živalskega sveta, predvsem pa so bili nekaj posebnega zaradi svoje vere, ki se zelo razlikuje od nekaterih sočasnih ali malo poznejših. In seveda, neprekosljivi arhitekti ter gradbeniki, ki so ustvarili nekatere od najbolj presenetljivih spomenikov gradbeništva in umetnosti.

Keopsova (Kufujeva) piramida, Tutankamonova grobnica, Nefretete, soproga krivoverskega faraona Ehnatona, Ramzes II. in Kleopatra so imena, ki so postala ikonska za stari Egipt. In so hkrati tisti magnet, ki letno pritegne tudi do 7 milijonov turistov (kadar ni epidemije …).

Poznavalci te kulture ne potrebujejo te vrste magnetizma, čeprav nič manj strastno ne podlegajo neki drugi privlačnosti te civilizacije, namreč njeni sposobnosti samorefleksije. Po zaslugi (tudi) te lastnosti, se pravi sposobnost ocenjevanja svoje kulture glede na preteklost, ki se nam je ohranila v številnih besedilih, lahko danes lahko veliko bolj argumentiramo razpravljamo o njenih dosežkih. Oglejmo si na kratko njhovo zgodovino, preden vanjo umestimo Hikse in Libijce ter pojasnimo, kdo naj bi bili v Sloveniji danes njihove »replike.«

Čeprav je stari Egipt danes najbolj prepoznaven po svojem dinastičnem obdobju, za katerega egiptologi dokaj enoglasno zatrjujejo, da je trajalo 3000 let (od 3000 do 30 pr. Kr.), pa ni nastanek te kulture nič manj osupljiv. Sega vsaj v 7. ali 8. tisočletje pr. Kr., ko so bili dani vsi kulturni nastavki za poznejši faraonski Egipt. V faraonskem obdobju, ki po dolžini za tretjino presegalo našo zahodnoevropsko civilizacijo, se je zvrstilo 30 dinastij, ki jim je različno dolgo vladalo vsaj 300 kraljev. Večina številk v zvezi s to kulturo je približna in je bolj ali manj stvar egiptološkega konsenza, čeprav nekaj trdnih databilnih opornih točk imamo. Tudi zaradi tega in zaradi vsem znane zagonetnosti njihove hierolgifske pisave (leta 1822 jo je razvozlal François Champollion, vendar je transkripcija hieroglifskih besedil kljub temu predmet številnih razlag) ostaja ta civilizacija predmet nenehno novih interpretacij, ki so deloma posledica novih odkritij deloma pa novih pogledov, do katerih ima vsaka nova generacija egiptologov seveda vso pravico.

Kar je za naš namen pomembno, je, da si osvežimo spomin na to, da se ima naša zahodna kultura, ki se sicer napaja iz starogrške dediščine, nekaj svojih korenin tudi v starem Egiptu. V tem pogledu smo torej daljni dediči prav tistega starega Egipta, ki svet vedno znova osuplja s svojimi dosežki.

Od kod izvirajo stari Egipčani, je zavito v meglo, a so bili po vsej verjetnosti avtohtoni prebivalci doline ob Nilu, ki ob svitu civilizacij ni bila tako mogočno obdana s puščavami, kot je zadnjih 3000 ali 4000 let. Kakor koli že, dolina Nila je bila po zaslugi rednega poplavljanja reke in zelo plodne zemlje idealna za razvoj življenja in človeških skupnosti. Te so se okoli leta 3000 pr. Kr. združile v prvo znano teritorialno državo, ki ji je vladal kralj oziroma faraon. Nastanek enotne države, ki je bila bolj ali manj omejena na dolino reke, a je v dolžino merila več kot 1000 kilometrov, je bil osupljiv dosežek. Tam je v »oazi«, ki je bila na vzhodu in zahodu omejena s puščavami, na severu s Sredozemskim morjem, na jugu pa z Nubijo, imenovano tudi Kuš, živelo od enega milijona prebivalcev (na začetku), do 6 ali celo 7 milijonov ob njenem zatonu. Ob tem je treba bralca spomniti, da ko gre za Egipt, jug pomeni sever in obratno.

Zaradi izjemne rodovitnosti te doline so prebivalci uživali blagostanje, ki v tistih časih ni bilo ravno samoumevno. Ni treba posebej poudarjati, da niso vsi živeli enako dobro, saj je bila njihova družba, kot se za človeške skupnosti spodobi, razslojena, ne glede na to pa je bilo življenje tam prijaznejše kot v nekaterih drugih poseljenih predelih našega planeta. Tudi zaradi tega je bil Egipt privlačen za tujce, ki so v Egipt prihajali tako rekoč od vsega začetka. Pričevanja iz vseh obdobij so v tem pogledu nedvoumna in kažejo na to, da je bil faraonski Egipt voljan medse sprejeti tujce, a pod pogojem, da so sprejeli njihovo vero, jezik in način življenja. Zlasti vera je bila starim Egipčanom tako pomembna, da so prvi grški zgodovinarji imeli to deželo za najbolj sveto od vseh. Trdili so, da je bila v bistvu vsa dežela eno samo svetišče, tempelj, v katerem so v tam razstavljenih kipih prebivali bogovi, kadar so se tako odločili. Verska gorečnost seveda ni bila samo posebnost starega Egipta, je pa bilo nekaj posebnega njihovo verovanje v posmrtno življenje. V njem je po smrti posameznik živel večno, če je prestal Poslednjo sodbo s tehtanjem srca. Na tem mestu o tem ne bomo govorili, to omenjam samo zato, da opozorim na specifičnost, ki so se ji morali prilagoditi tudi vsi priseljenci. Ti so se zelo opazno naseljevali v nižinskem delu Egipta, imenovanem delta, ta pa je bil dostopna tako z vzhoda (Palestina, Bližnji vzhod) kot z zahoda (predvsem libijska plemena). Na jugu, torej ob meji s sedanjim Sudanom, takratno Nubijo, je bilo prehajanje večinoma omejeno na trgovske stike, pri čemer je bil Egipt tisti (razen ob koncu 3000 letnega obdobja), ki je narekoval pogoje in jih obračal v svoj prid. Njihova civilizacijska premoč je bila tako očitna, da so v nekem trenutku z zemljevida »zbrisali« t. i. nubijsko kulturo A, prebivalce Kuša pa uporabili za svoje namene, predvsem vojaške.

Zgodovino Egipta egiptologi že dolgo delijo na obdobja, ki si kronološko sledijo takole: preddinastično obdobje razpršenih kultur in v 4. tisočletju pr. Kr. prevlada kulture Nakada, ki kulturno poenoti Egipt še pred »uradno« združitvijo okoli leta 3000 pr. Kr. Nato si sledijo t. i. Staro kraljestvo, 1. vmesno obdobje, Srednje kraljestvo, 2. vmesno obdobje, Novo kraljestvo, 3. vmesno obdobje in Pozna doba, ki jo zaznamujejo predvsem zavojevanja novonastalih imperijev nad Egiptom (Asirija, Perzija, Aleksander Veliki, dinastija Ptolemajcev, Rim).

Ta delitev je seveda umetna, saj Egipčani sami svoje zgodovine niso videli tako, je pa res, da so ta, različno dolga obdobja videli kot nekaj izjemnega, nekaj, kar je bilo pravo nasprotje redu, pravičnosti in miru in kar so imeli za kaos. Kaos, poosebljen v boginji Isfet, je bil nenehna grožnja urejenosti centralno vodene države in je v vmesnih obdobjih kazal podobo razdrobljenih in med seboj sprtih manjših kraljestev. Zanimivo pa je, da se ta resničnost ni odražala v »uradnih« zapisih, kot zelo zgovorni izpričujejo njihovi letopisi. Različni seznami kraljev ne beležijo nobene cezure v nizanju kraljev. Te svojevrstne kronologije so pravzaprav nekakšna zgodovina, omejena seveda samo na dvor in dogajanje okrog njega.

Kar je za moj odgovor na zgoraj zastavljeno vprašanje bistveno, je, kdo so bili Hiksi in kakšno vlogo so imeli v takratni egipčanski družbi ob koncu Srednjega kraljestva. To najlažje pojasnim s citatom iz knjige Jana Assmanna, nesporne avtoritete sodobne egiptologije. Takole zapiše v delu Duh Egipta, ki ga bomo še letos dobili v slovenskem prevodu: »Prelomni trenutek v tem obdobju (Ob koncu Srednjega kraljestva, op. p.) pa je to, da so se oblasti polastili Hiksi, poglavarji semitskih plemen, ki so poseljevali delto in si podvrgli tudi druge dele Egipta. To se je izraziteje dogajalo v sedemnajstem in deloma v šestnajstem st. pr. Kr. Prevzem oblasti s strani Hiksov je oznanil konec Srednjega kraljestva in popeljal Egipt v predzgodovino Novega kraljestva.«

Hiksi so bili torej tujci, ki so nekaj stoletij priseljevali v spodnji Egipt in si tam ustvarili svoja središča. Sam izraz je sicer grška različica egipčanskega izraza za »poglavarje tujih dežel.« Tako še zapiše Assmann: »Šest kraljev XV. dinastije je nosilo ta naziv in tako so tudi našteti na seznamu kraljev. Bili so tujci azijskega porekla in so vladali nekaj več kot sto let (1650–1540 pr. Kr.). V vsej faraonski zgodovini Egipta se je zgodilo prvič, da so deželi vladali tujci. Izkušnja tuje vladavine in poznejše osvoboditve izpod tuje oblasti je bila ključna za usmeritev Novega kraljestva. Imela je velike posledice na politiko, družbeno strukturo in celo na egipčanski svetovni nazor, v katerem je zdaj pojem tujca dobil povsem nov pomen.«

Pojasnili smo, kdo so bili torej Hiksi, a kako je mogoče, da so ti priseljenci na kolena spravili mogočni Egipt in kako je mogoče, da se je njihova razmeroma manjštevilna skupnost lahko prilastila oblasti. Odgovor nam razkrije dejstvo, da so priseljeni Hiksi prihajali iz območij palestinskega imperija, ki se je izoblikoval v 17. st. pr. Kr. in se nato širil proti zahodu ter se polastil tudi Egipta. Priseljeni Hiksi so bili torej del širše skupnosti, pravzaprav matične države, ki je z zanimanjem opazovala dogajanje v Egiptu, kjer je imela svojo »izpostavo« v mestu Avaris. Lahko bi celo zapisali, da so ti Palestinci imeli v Egiptu svojo peto kolono, kakor radi danes pravimo. Še vedno pa je na mestu vprašanje, kako so si lahko podvrgli tako mogočno državo, kot je bil Egipt. To se egiptologi precej prepričljivo pojasniti. Ključna za njegovo zmago nad sicer močnim nasprotnikom je bila nova tehnika bojevanja s konji, natančneje z bojnimi vozovi, ki so jih vlekli konji. Teh v Egiptu takrat niso poznali. Kot tudi ne novega in pomembnega orožja, nove vrste loka, ki je bil prožnejši in je imel večji domet ter učinkovitost … Ta kombinacija je bila za nekoliko »uspavane« Egipčane usodna. Proti novi tehniki bojevanja so bili nemočni in  tako so bili po dobrih 15 stoletij obstoja države prvič v svoji zgodovini podvrženi nadvladi tujcev. Ob tem je zanimivo, da so Hiksi privzeli egipčanske verske navade, častili egipčanskega boga Raja in se dali okronati za faraone. Na prvi pogled se je torej zdelo vse v redu, vendar se priseljenci do svojih »gostiteljev« niso obnašali prijazno, njihova prilagoditev egipčanskim navadam pa je bila bolj ali manj navidezna. Njihovih navad nikoli niso zares ponotranjili.

Egipčani se seveda s takšnim položajem niso mogli sprijazniti in ko so se tudi oni dodobra seznanili z novo tehniko bojevanja, je ta slednjič pripomogla, da so se vsiljivih tujcev znebili. S tem, kar jih je 100 let prej premagalo, je Egipčanom omogočilo, da so sovražnim Hiksom vrnili milo za drago. Izum konjeniškega načina bojevanja z gibljivimi lokostrelci, se je zavojevalcem vrnil kot bumerang. Egipčane so Hiske pregnali daleč proč od sebe in segli na njihovo področje ter si ga podredili. S tem dejanjem se je egipčanska država umestila med imperije in se je temu primerno poslej tudi obnašala.

Kaj je torej tisto zanimivo, kar nam pripoveduje (med drugim) ta zgodba, da bi jo bilo moč aplicirati na razmere v Sloveniji. Na prvi pogled nič, saj prišleki, ki so se v Slovenijo preselili po slovenski osamosvojitvi, v ničemer ne ogrožajo našega reda, naših navad, naše vere, našega načina življenja … Ali pač? Tudi je na prvi pogled težko primerjati razmere v neki več tisoč let stari kraljevini s sodobnim političnim sistemom parlamentarne demokracije. Če torej vztrajamo pri tej primerjavi, je to zato, ker menimo, da se je starim Egipčanom dogajalo to, kar se dogaja tudi nam, le da je stari Egipt zaključena zgodba in zato poznamo njen razplet, naš tukaj in zdaj pa še traja in še čaka, da ozavestimo nek proces, ki je neko kulturo nekoč pripeljal do roba propada. Čas za samorefleksijo je torej na mestu.

Nekdanja Jugoslavija je bila v nasprotju z Egiptom večnacionalna skupnost, federacija republik. Po njenem razpadu so se nekdanje republike podale na samostojno politično pot in s tem uresničile svoje težnje po samostojnosti in po državi, utemeljeni na nacionalni pripadnosti. S tem ne bi bilo nič narobe, če nekatere republike ne bi mele med seboj neporavnanih političnih računov iz preteklosti. Nadaljevanje je znano in za neke predele bivše države tudi še ni dokončana zgodba, vendar Slovenija k sreči ne sodi vanjo. Kaj je torej s Hiksi in Libijci v Sloveniji? Kdo so, če sploh? Vemo, da je nacionalna homogenost pri nas dokaj visoka, neslovenski prebivalci pa bodisi slovenski državljani bodisi ljudje z začasnim bivališčem pri nas in z delovnimi vizami. Položaj ne bi bil torej v ničemer zaskrbljujoč, če se v Sloveniji v zadnjem letu in pol ne bi odvijala zgodba, ki je po svojem značaju v Evropi vsaj specifična, če ne celo edinstvena. Poglejmo!

Slovenci v nekdanji Jugoslaviji nismo dosegli tega, kar smo pričakovali, namreč, da o svoji usodi odločamo sami na podlagi narodove volje. Ta cilj, ki so ga gojili tudi že naši predniki, smo naposled dosegli. In še več, ob osamosvojitvi smo se odločili tudi za drugačno politično ureditev, kot pa jo je ponujala komunistična Jugoslavija. Postali smo parlamentarna demokracija s strankarskim sistemom političnega delovanja. Stvari so se zdele urejene, a v resnici niso bile. Vsa nekdanja politična zgradba se nam je iz nekdanje države prenesla v novo, ljudje nekdanjega režima so večinoma ostali na svojih položajih, do neke mere se je tu in tam menjal samo vrh. Na vsakih novih volitvah so se ustvarjale nove koalicije, v katero so se povezovale različne stranke, a če se zdaj ozremo nazaj, nekako začudeno opažamo, da se v resnici nismo zelo oddaljili od nekdanjega režima. Na formalni ravni da, na vsebinski ne, in tako se nam je zgodilo, da smo imeli v 30 letih samostojne države razen v dveh primerih same leve vlade, kar je glede na našo slabo izkušnjo s komunizmom zelo presenetljivo. Ni pa presenetljivo, če si podrobneje ogledamo dogajanje, predvsem na medijski ravni, saj je ta odločilna pri oblikovanju zavesti ne le posameznike temveč tudi družbe. Tu se je izkazalo, da imajo leve vlade, ki na splošno k normalizaciji razmer v družbi niso prispevale nič, še vedno veliko zaupanje med ljudmi. Zapisali smo normalizaciji in to namerno, kajti namen osamosvojitve je bil med drugim tudi sledenje tržno naravnanemu ekonomskemu sistemu, sproščanju privatizacije, ukinjanju državnih podjetij, uvedbi zasebnega šolstva in zdravstva in ne nazadnje uravnoteženosti medijev. Vse to se je sicer dogajalo, a v zelo omejenem obsegu, zato je Slovenija začela zaostajati celo za državami, ki so bile včasih precej za njo, a so obrat od komunizma proč izvedle veliko koreniteje in uspešneje.

Zgoraj zapisano še vedno ne pojasnjuje tega, kdo so Hiksi in Libijci v Sloveniji? Spet nič, vsaj na prvi pogled. In vendarle ima, a bo treba znova malo po ovinku. Odgovor ponuja dogajanje v Sloveniji v obdobju boja proti epidemiji, ki traja leto in pol. Pri borbi proti virusu smo bili uspešni, če gledamo primerjalno in skozi svetovno optiko, a vendar je hkrati z bojem proti covidu v našem prostoru vzniknila še ena bojna fronta in sicer ideološka. Na široko jo je odprla slovenska levica v z določenim delom prejšnje koalicije, ki je tik pred krizo odstopila in prepustila nehvaležen boj z virusom desni vladi, tisti, ki je v bistvu enkrat samkrat (2004-2008) vodila Slovenijo, in to zelo uspešno. Odkrito nasprotovanje vladnim ukrepom (pa čeprav na račun zdravja in življenja ljudi), ki so bili v glavnem usklajeni z mednarodnimi, se je zaostrovalo iz tedna v teden, celo iz dneva v dan. Tu ni šlo za vsebinske spore, saj levica svojega protikriznega programa v tem obdobju sploh ni pokazala, kar pomeni, da ga sploh nima (najverjetneje) ali pa ga ljubosumno varuje. Kakšen bi ta program sicer lahko bil, torej ne vemo, a sklepamo, da ne bi bil usklajen z mednarodnimi, saj takšnega že imamo in v dobrobit ljudi ga sedanja vlada tudi izvaja.

Podla prizadevanja k zrušitvi vlade, ki zdaj trajajo že leto in pol, so podprli poleg nekaterih privatnih (kar je njihova pravica) tudi vsi državni mediji, najbolj očitno RTV Slo, ki svojega levega navijaštva sploh ne skriva, s tem pa dela krivico večinskemu (upam si to zapisati) delu prebivalstva, saj ga je odrezala od objektivnih informacij. Ampak spet smo pred vprašanjem, kaj imajo s tem Hiksi in Libijci? Poskusimo, tokrat tretjič in obljubim, da tudi zadnjič!

V letu in pol so se v Sloveniji vsak petek v njeni prestolnici odvijali organizirani spontani protesti. Je to paradoks ali oksimoron? Ne! V Sloveniji in samo v Sloveniji je to realnost, kajti pri nas se pred očmi javnosti odvijajo protesti, ki jih levica, ki jih organizira, proglaša za spontane in jim tako podeljuje voljo ljudstva. In to kljub dejstvu, da gre za peščico bolj ali manj istih ljudi, ki jim je ob petkih dolgčas in ne vedo, kaj bi sami s seboj. Če kdo ne verjame, naj si vzame čas kakšen petek, a ne zdaj poleti, ko jim je nekoliko pošla sapa. Jeseni bo zagotovo še dovolj priložnosti.

Na teh protestih navijačev leve politične opcije so bili zelo opazno dejavni tudi tisti slovenski državljani, ki po narodnosti niso Slovenci. S tem ne bi bilo nič narobe, če bi jih motila samo delovanje vlade v zvezi z zdravstvenimi ukrepi. Imajo pač svoje (žal nestrokovne) poglede na to. Toda med temi »spontanimi« demonstracijami, znanimi kot petkovo kolesarjenje, je na dan izbruhnilo vse sovraštvo do tiste oblike slovenske družbe, ki jo v največji meri zastopata stranki SDS in NSi. Ti dve vidita slovensko družbo utemeljeno na slovenski narodnosti, na slovenski kulturi, kakor smo jo podedovali od prednikov, pri čemer je treba izvzeti žalostno obdobje druge Jugoslavije. In na družini kot tisti osnovni celici, ki omogoča nizanje generacij, od katerih vsaka nova gradi na ramenih predhodne. Družina desnemu polu ne pomeni samo osnove, pač pa tudi vrednoto, ki je podlaga za vsako nadaljnje prostovoljno druženje v večje skupnosti, končni cilj pa je država, ki državljanom omogoča vse zgoraj našteto. Ob tem pod družino desni razumemo skupnost matere, očeta in njunih otrok. Prav to pa je tisto, kar moti nekatere predstavnike drugih narodnosti, ki jim soglasno pritrjuje levica. Moti do te mere, da so avtohtone prebivalce te dežele med mitingi pošiljali iz države ali pa vsaj iz prestolnice, ker da ta pripada njim. Takšen odziv neke skupine državljanov je šel z roko v roki z levičarskimi pogledi na ureditev sodobne družbe, pri čemer je paradoksalno to, da njeno podobo oblikujejo po modelu po vsem svetu propadlega komunizma, kar se med drugim kaže tudi na simbolni in deklarativni ravni (rdečo zvezdo nosim, ali pa, sem ponosen naslednik komunizma … tako slišimo, beremo). Žal je to tudi del evropske agende, ki si zelo prizadeva redifinirati pojem družine in vanj vplesti tudi skupnosti istospolnih, brezspolnih, transspolnih in še vrsto različic. Vse v skladu s prepričanjem, da je po nekem štetju spolov 72 in podobne neumnosti. A pustimo ob strani te nebuloze in se vrnimo k naši zgodbi.

Vsa ta skupina kolesarjev, ki skupaj šteje približno 10000 posameznikov, je v najvplivnejših medijih dobila odmev, ki je njihov pomembnost napihnil do nespoznavnih razsežnosti. Iz tujine je to videti kot silen in spontan nezadovoljstva ljudi z delovanjem te vlade, tudi in predvsem po zaslugi izvoženih nekredibilnih, lažnivih člankov, nikjer utemeljenih z dejstvi. V nasprotju z levičarskimi trobili po Evropi, ki se jim sicer ne sanja, kaj se v resnici dogaja v Sloveniji, te t.i. fake news pri uradnih krogih ne uživajo zaupanja, o čemer pričajo tudi objave analiz stanja v posameznih članicah ES, ki dosežke naše vlade uvrščajo v sam vrh uspešnosti. In paradokslano, v številnih proti kriznih ukrepih je prepoznati celo prevladujočo noto socialnosti, solidarnosti s tistimi, ki so bili najbolj prizadeti, empatije s starejšimi in mladimi ter še in še. A vse te pobude za levo usmerjene stranke niso dovolj, še več po zaslugi radikalne levice so postale tudi tiste leve stranke, ki so bile v preteklosti v svoji retoriki bolj umirjene, bolj radikalne včasih celo od levice. In med vsemi temi glasniki predstavljajo pomemben delež v Sloveniji tisti, ki niso Slovenci po svoji nacionalni zavesti, ampak so ostali opazno zavezani vrednotam nekega drugega okolja, iz katerega so prišli bodisi sami bodisi njihovi neposredni predniki. Dokazujejo natanko to, kar so Hiksi pokazali faraonskemu Egiptu, da namreč svojih korenin niso pozabili in to velja tako za Hikse kot nekaj stoletij pozneje za Libijce, ki so se sicer v močno spremenjenih okoliščinah polastili oblasti. To so zlahka storili zato, ker so se stoletja dolgo infiltrirati v vse pore egipčanske družbe, še posebej opazno v vojaštvu. Libijce, imenovane mešweš, bi lahko delili na tiste, ki so se asimilirali v egipčansko družbo in tiste, ki se niso. Ta, Egiptu sovražen del je bil vojaško močan in zato končno uspešen, Egipčani pa tega niso pravočasno prepoznali. Egiptu ni pomagala niti gradnja utrdb, ker je bila prepozna. Med vsem tem časom niso faraoni libijskega porekla, podobno kot prej tudi hiksovski vladarji, nikoli pozabili svoje dediščine v pretežni meri izhajajoče iz plemenske ureditve.

Seveda bi kdo lahko ugovarjal, češ da ne-Slovenci pri nas nimajo instrumentov moči, kar drži, a ne gre pozabiti, da imajo združeni z levico najmočnejše orožje, ki obstaja, to so mediji. Ti so lahko močnejši od pušk in ubijajo na drugačen način, a vendar dosegajo svoj cilj, namreč prevzem oblasti, pri čemer vsebina upora sploh ni pomembna. V tem pogledu pri nas levji delež opravljajo novinarji najvplivnejših medijev, ki že po svojih priimkih izdajajo svoje neslovensko poreklo. In da ne bo pomote: ne gre za to, da drugačna narodnost, oblečena v plašč slovenskega državljanstva, ne bi imela vseh pravic do kritike urejenosti družbe, kjer živi. Toda, ko gre za Slovenijo, bi si ti ljudje morali zapomniti, da so prišli v tuje okolje, ki jih je sprejelo, a od njih pričakuje razumevanje bistva slovenske države, ki ni država Slovencev, Srbov, Hrvatov, Bosancev, Makedoncev, Črnogorcev in Šiptarjev. Skratka, to je država Slovencev, druge narodnosti so si po osamosvojitvi bodisi pridobile državljanstvo (po zaslugi LDS je bila ta številka za slovenske razmere enormna) bodisi so prišli sem zaradi boljših življenjskih razmer, kot pa jih imajo v svoji domovini. In tu jih čaka asimilacija, kot se tudi sicer reče vključevanju v družbene strukture s pravili, ki so drugačna od tistih, ki so jih bili vajeni doma. Asimilacija je pri levičarjih osovražena beseda, ker naj bi bila v bistvu prisila, da prišleki namreč opustijo svojo kulturo. Ampak temu ni čisto tako. Asimilacija je posledica življenja več generacij v nekem sprva tujem okolju. Sčasoma bi morala to novo okolje postati njihova domovina, kjer so s svojo kulturo, prinešeno od drugod, obogatili kulturo endogenega prebivalstva. Obogatili, ne pa tudi spremenili in se sčasoma z njo zlili.

Hiksi in Libijci so torej v Sloveniji vsi tisti, ki ne upoštevajo, da je Slovenija nacionalna država, utemeljena na ideji slovenstva, vsi, ki se s tem ne morejo oziroma nočejo poistovetiti, pa so v tej državi moteč element, ki skupaj z nazadnjaško levico državo pehajo proti nečemu, kar bi lahko imenovali državljanska vojna. Verjamem sicer, da velik del prebivalstva ne dojame tega, a to je razumljiva posledica ugrabitve medijev. Odrežite ljudi, kjer koli po svetu, od objektivnih informacij in dobili boste Slovenijo. In pri tej bojevitosti petokolonaške levice imajo slovenski Hiksi in Libijci dejavno vlogo.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Sorodne vsebine