Piše: Avgust Marn
Avgusta tega leta se je na spletnem portalu revije Demokracija pojavilo pismo Franca Bešterja. Naslovil ga je Prenova desnice? in na konec dodal tudi vprašaj kar se mi je zdelo nadvse primerno. Gospod Bešter, vaš članek se mi je zdel nadvse zanimiv in kot repliko bi vam podal nekaj možnh odgovorov. Ti vključujejo nekoliko bolj tradicionalne poglede na politiko desnice kot pa jih imamo sedaj v Sloveniji (in drugod po Zahodnem svetu).
Torej kaj je slovenska desnica? Na slovenskem trgu idej in ideologij se lahko »kupec« obrne le na nekaj artiklov, ki nosijo takšno oznako. Vsakih nekaj let, ko nastopijo volitve se na obrazcu, katerega oddamo v magično skrinjico demokracije pojavi seznam strank in njihovih predstavnikov. Tu imamo možnost obkrožiti tistega ali tisto, ki se nam nazorično zdi najbližje. Na Slovenskem ima desno usmerjeni volilec le dve možnosti, ki bi njegove ideje o boljšem jutri prinesle na parlamentarni oder. Ti sta Slovenska Demokratska Stranka (SDS) Janeza Janše in Nova Slovenija (NSi) Mateja Tonina. Pri prvi volilec lahko izbere politično desno usmeritev, ki na slovenski oder prinaša ideološka nasprotja hegemoniji levice, pri slednji pa ekonomsko konzervativnost ter koali-pozicijsko solidarnost oz. pragmatičnost.
Gospod Bešter je nadvse buden opazovalec trenutne politične situacije v Sloveniji in kot »consumer« z izbiro artiklov ni povsem zadovoljen. Bolje rečeno, ni zadovoljen z lastnostmi ponujenih izdelkov. Kot kupec ima pravico do pritožb in predlogov za izboljšave, ki bi bodočim podpornikom SDS in NSi omogočili višjo stopnjo poistovetenja z cilji strank.
Ker se sam kot del mlajše generacije znajdem pred podobnimi stiskami ob (sedaj že tradicionalno vsakoletnih) parlamentarnih volitvah, sem se odločil napisati repliko gospodu Bešterju in tako skupaj poiskati rešitev za reformacijo desne možnosti na Slovenskem. Trenutna ponudba, kot sem omenil že zgoraj »kupcu« ponuja politično ali ekonomsko variacijo desnih politik. Sam pa bi reformno predlagal tretjo filozofsko možnost. Ker je »desnico« zaradi svojih neštetih variacij nemogoče striktno opredeliti bi o tej filozofiji zapisal, da je »biti desno usmerjen« stanje duha, tip karakterja in način gledanja na večni, civilni družbeni red v nasprotju z kaosom nepredvidljih in instantno gratificiranih sprememb, ki jih ponuja sodobna »levica.«
Pred naštevanjem predlogov, ki jih povzemam po Edmundu Burku, angleškem politiku prejšnjih stoletji in Russelu Kirku, ameriškemu konzeravtivnemu piscu 20. stoletja, bi dodal še, da se ti nikakor ne krešejo tako z politično ali ekonomsko stranjo trenutnega stanja v slovenski desnici. To so zgolj predlogi za dodajanje tretje plasti in utrjevanje pogleda na svet, ki je vsakodnevno bližje vse več Slovencem in Slovenkam tudi med mladimi, čeprav mediji trdijo drugače.
Prvič. Desna politika mora imeti strikten [perenialističnen] pogled na moralo, ki mora odsevati objektivnost in večnost človekovega truda za boljša jutri. Kar je bil zločin včeraj, za družbo škodljivo dejanje mora biti zločin tudi danes; kar je bila dobrota včeraj, družbi pozitivno dejanje mora biti šteto kot takšno tudi danes. To se mora kazati v nasprotju z levo usmeritvijo v politiki in filozofiji, ki trdi, da razlik med dobrim in slabim ni, da je moralnost subjektivna.
Drugič. Desno usmerjeni politiki morajo spoštovati in podpirati navado, to je tradicijo. Skozi tradicije se formira miroljuben odnos med člani vsake družbe. Tradicije so nastale iz obredja, ki je v težkih časih ljudi medsebojno povezovalo; pogreb teh tradicij danes ruši družbeno kohezijo in s tem medsebojno solidarnost. To vodi v vse nižje stopnje zaupanja med ljudmi in sumničavost. Podpora družbenim faktorjem, ki ljudi družijo in jim dajejo občutek pripadnosti so ključ napredka; dajanja volje in upanja ljudem, da bodo s trdim delom gradili boljši jutri. Tudi levica si, čeprav ruši stare, ne more privoščiti sveta brez obredja in ustvarjanja novih »tradicij« s katerimi skuša družiti člane sodobne družbe. Z različnimi LGBT+ paradami in podobnimi dogodki skuša graditi solidarnost in nadomeščati prastare obrede.
Tretjič. Vsak [produktiven] član družbe mora imeti zagotovoljeno pravico do sadov svojega dela. Le tako se bosta vsak Slovenec in Slovenka vsako, čeprav včasih težko jutro odpravila na delo kjer bosta gradila boljšo prihodnost. Desna opozicija mora levi kolektivizaciji jasno poudarjati pravico do posameznikove samodoločbe, v povezavi z skupnostjo v kateri živi in pravico do zasebne lastnine, katero je s trdim delom prigaral. Vnos koncepta zasebne lastnine vsakega človeka uči odgovornosti do svojega in posledično tudi tujega. Ekonomska samostojnost in ne pohlep po tujem, vodi človeka v samozadostnost, zadovoljstvo ter svobodo.
Četrtič. Edmund Burke in Platon sta poudarila, da je najpomembnejša med vsemi političnimi vrlinami prav prevdarnost. V nasprotju z levico se mora desna opozicija opremiti s tem orodjem in družbi, ki jo vodi ponuditi spremembe, katere mora skrbno preučiti glede na njihove dolgoročne posledice. Moderna levica drvi proti »napredku«, čeprav ga še nihče ni definiral. Pravzaprav noben levo usmerjen politik ni še odgovoril na vprašanje: »Kaj je cilj vašega napredka?« Desna usmeritev v politiki ne sme biti proti spremembam, saj so te za vsako družbo [državo] izrednega pomena. V smislu konzervacije morajo desno usmerjeni politiki za svoj narod skrbeti kot za vsak drug živeč organizem. Kot skbrni mehanizmi telesa, ki skrbijo, da se celice obnavljajo in svoje delo opravljajo z visokim energetskim potencialom. Upirati se morajo nesmislom takojšnjega napredka za vsako ceno. Nesmiselno bi bilo iz telesa iztrgati organ in nato čakati kaj se bo zgodilo. Vsak poseg v narodovo telo mora biti skrbno premišljen in v kolikor je analiza [bodoče] spremembe nemogoča, jo mora desna politika zavreči.
Petič. Princip enakosti morajo desno usmerjeni politiki definirati kot »enakost med enakimi.« To je zagotoviti pravice vsem, ki so zanje opravili primarno tudi vse svoje dolžnosti. Splošna enakost bo v družbi izničila vse kontraste, ki jo vodijo naprej. [Če] in ko bo zavladala popolna enakost vseh in ne enakost enakih, se bo v Sloveniji [in drugod] pojavila stagnacija na vseh področjih življenja. Te stagnacije ne bo mogoče odpraviti, čeprav bodo med ljudmi vladale neštete oblike revščine, ker bodo spremembe vodile v neenakosti; kar pa ne bo politično korektno.
Šestič. V političnih odločitvah mora desnica trdno stati za prostovoljno vključitvijo vsakega posameznika in posameznice v politiko družbe. Podpirati mora politične odločitve, ki jih njeni volilci sprejemajo na lokalnem nivoju; nivoju skupnosti v kateri živijo. Transfer politične avtoritete v oddaljen center, čeprav demokratične družbe ustvarja abstraktno sliko moči in volilca v počutju dela za nemočnega. Posameznikova vključenost v politiko ustvarja vzgojo dolžnosti do sebe in sodržavljanov. Takšne skupnosti v katerih vlada duh sodelovanja za boljše politično in ekonomsko okolje, ki je posledica direktnih odločitev vsakega državljana tvori močan narod, ki lahko samozadostno kljuje zobu ekonomske in politične nestabilnosti 21. stoletja. Stati morajo v nasprotju z [levo] centralizirano birokracijo, ki vodi v atmosfero apatije kjer se posameznik počuti nemočnega. Politiki katere voli so od njega oddaljeni stotine kilometrov in na njihove odločitve nima nikakrnšnega vpliva. V takšni družbi se volitev udeležuje le nekaj procentov volilcev in tako njena demokratičnost počasi vsiha.
Upam, da sem gospodu Bešterju podal nekaj možnih odgovorov na njegovo vprašanje o prenovi desnice. Zavedam se, da ima avtor pisma na katerega odgovarjam nadvse prav, ko trdi, da bi slovenska desnica potrebovala za nadvse nujno delo vsaj dva štiriletna mandata. Upajmo, da jih bo v prihodnje dosegla in vse ljudi, od malih do velikih spodbudila k delu ter jim vlila upanja, da bo jutri lahko boljši kot danes. Bog ve, da ga [Slovenci] potrebujemo.
