9.5 C
Ljubljana
petek, 29 marca, 2024

(PREJELI SMO) Brez slovenskega – prislovičnega – političnega okusa

Piše: Frančiška Buttolo

Groteska o spravi za Golobovo violino in Kučanov orkester  ali “bilo kuda, udba svuda” (sama udba, vsepovsod). Počasi ( pa “gvišno” vsak do “svojga dnarja”).

Življenje je po zmagi hudo levih strank v Sloveniji lepše. To smo slišali tudi na zadnji spravni slovesnosti v Kočevskem Rogu.  Me veseli! Še najbolj pa me veseli diskretni predlog neke državljanke  na tej slovesnosti, ker se je – prav udbovsko spravljivo –  zavzela za ustanovitev komisije, ki bi  odkrivala “kančke hudobije”  pri sumljivih, premalo veselih  in tudi premalo spravljivih državljanih.

Nova vlada, konec janšizma, vsepovsod ena sama svoboda, eno samo upanje in vera v prihodnost. In  vse več rdečih zvezd na majicah, kapah in celo na prodajnih izdelkih v trgovinah. Živel Tito!

Če to ni lepo! In še več in več je tudi  milih pozivov k spravi, zlasti na idilični politični  desnici in v Cerkvi. Da, celo k spravi  med vsemi tremi totalitarizmi, na primer danes (2022) v Kočevskem Rogu. To kaže na vse večjo rast politične modrosti v sami špici špic  slovenske politike,  veliko več modrosti –  zlasti iz ust nekega soimenjaka slovenskega,  pravkar preminulega kandidata za Nobelovo nagrado.

Očitno se je Slovenija spremenila v en sam klic k medsebojni ljubezni in spravi, večinoma že uveljavljenima slovenskima vrednotama, za kar nam zavidajo v vsem kulturnem svetu.

Še najbolj pa nam v vsem kulturnem svetu  zavidajo za vso to prekipevajočo spravno  ljubezen med vsemi tremi slovenskimi totalitarizmi zaradi tega, ker smo oboje dosegli v množičnih  moriščih komunizma in na njih. Torej  izključno  na  grobiščih z  nepokopanimi mrtveci,  žrtvami blagodejnega slovenskega  komunizma, mrtvimi žrtvami  komunizma brez grobov in brez pokopa na kulturnih pokopališčih. Menda je teh žrtev  blagodejnega slovenskega  komunizma preveč,  kar bi lahko škodovalo žlahtni slovenski spravni ljubezni med najvišjo politiko, znanostjo in umetnostjo cvetoče SAZU in Cerkvijo, kraljico etike, vseh teh  pa  kot puščava nevihte potrebnih “dnarja” (davkoplačevalcev).

Prava sreča, da imamo spravne slovesnosti  v čast žrtvam medsebojne ljubezni  vseh treh totalitarizmov,  zlasti pa  komunizma in njegove medvojne in povojne slovenske  revolucije, ki jo še vedno – povsem uradno –  častimo sredi Ljubljane z RDEČO ZVEZDO, tudi na prsih največje slovenske pesnice –  Svetlane Makarovič. Ta praznik rdeče zvezde slavimo celo takoj po spravni slovesnosti v Kočevskem Rogu.   Z vso medsebojno spravno ljubeznijo

Tako pač mora biti. Najlepše pa so zvenele besede neke stare gospe, ki je potožila, da je premalo samo to, da se imamo nadvse spravno radi, dokler smo v Kočevskem Rogu in v Hudi Jami, kajti – če smo resnično pozorni –  je celo med tistim –  med seboj najtesneje  povezanimi –  pripadniki vseh treh spravnih totalitarizmov, žal, mogoče zaslutiti vsaj “kanček hudobije”, kar je prav tako povsem nesprejemljivo. No, naj gospa po slovesnosti v Kočevskem Rogu v ta namen skoraj nehote  predlaga ustanovitev kake nove komisije, bolj ali manj udbovskega  tipa, komisije za odkrivanje “kančkov hudobije” pri –  vsaj v tem  smislu – nevarnih državljanih.

Frančiška Buttolo, Ljubljana

foto: Youtube / posnetek zaslona

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine