Kadar Bog človeku (neposredno!) govori, mu vedno govori po Duhu, ker Beseda Boga deluje v Duhu, in če mu govori, lahko govori na kakršenkoli način, ker je vsemogočen, in mi, ljudje, mu ne moremo predpisovati, če naj govori ali ne, če naj bo tiho, in tudi ne, na kakšen način naj govori. In ko Bog govori, človeku govori v srcu, On se razodeva v dušah, in njegovo poučevanje ni kot filozofija, On prihaja k človeku in mu govori, kakor Duh uči duha. In eden od načinov, kako mu govori, so sanje in videnja (videnja v sanjah, On prihaja k človeku v tišini noči, zato moramo sanje in videnja imeti za njegove besede. To je res jezik Duha, kajti videnje nastane, ko se božji Duh sreča z duhom človeka.
In res je tudi: v videnjih (in edino tam!?) lahko gledamo, VIDIMO konkretne dogodke, in kaj le-ti v resnici so. Če osvajamo in vedno bolje spoznavamo jezik videnj, ki je jezik podob-simbolov, imamo s tem tudi jezik, ki je (edini!) dovolj širok in dovolj močan, da lahko opisuje nekaj tako neizmernega kot so dogodki sveta, Bog, ki pozna tako Duha kot naravo dogajanja sveta, namreč za opisovanje dogodkov gotovo ne bi izbral jezika, ki tega ne zmore.
Pri spoznavanju in opisovanju dogajanja sveta se namreč ne pojavi samo problem prešibkega razuma za spoznavanje resnice o tem, pojavi se tudi problem opisovanja dogajanja, kjer se tudi človeški jezik pokaže za preslabotnega za to opisovanje, spoznavamo zelo zoženo, a tudi opisujemo zelo ozko, nepopolno in zato enostransko, pa četudi h »klasičnemu« jeziku dodajamo še »moderne« jezike in pridobitve, kot so jezik enačb in formul (eksaktni matematični jezik znanosti) in vizualne jezike: fotografijo in film, in dosežke digitalne tehnike.
Kar se tiče resnice o dogajanju sveta in kar se tiče zahtevne problematike odločanja pri delovanju na odru sveta, torej človek ni nujno obsojen na temo nevednosti i neznanja. Človeku namreč prihaja nasproti zelo močna Luč, ki to temo lahko razsvetli z bleščečo Resnico, in ta Luč je mnogo močnejša od šibke lučke razuma, iz česar sledi, da naj človek sprejme Duha z svojega vodnika in svojo baklo. Spoznanje, ki ga daje Duh, visoko in suvereno presega in nadvladuje vsako razumsko spoznanje, in v tem vidim neko vizijo in pot naprej: razsvetljensko paradigmo, ki se izteka, bo treba preseči in nadgraditi s tem, s to revolucij v načinu odločanja. S tem pa zadenemo tudi ob politiko.
Dogajanje sveta in politika
Politika je dnevno soočena ravno s tem, z dogajanjem sveta, kajti naloga politike je, da se odloča – v imenu države, nacije. Zato pa menim, da danes tudi politika deluje po nekih zmotnih principih, kajti tako totalitarni kot demokratični sistem delujeta po razsvetljenski filozofiji, ki je racionalizem, in po njej je Razum sposoben spoznati resnico o dogajanju sveta in se zato pravilno odločati. Pogojeni smo s tem, a večina (tudi politikov) se tega ne zaveda. Uvajanje nove dobe, preseganje razsvetljenske paradigme, vidim predvsem v tem, v dvigu načina odločanja na višjo raven, a iz tega sledi, da bo to nemogoče narediti na politični ravni, kajti to ni v interesu politike, in vse skupaj zahteva radikalne in globinske obrate v človeku: od antropocentrizma k teocentrizmu in od pozunanjenja k ponotranjenju, in politiki kot ljudje niso primerni za to. In tega tudi nočejo. To revolucijo V človeku bo mogoče izpeljati le na osebni ravni, in sicer postopno, gre bolj za evolucijo.
A ne gre samo za globinske notranje obrate v stanju duha in v odnosu do življenja, potrebni bodo tudi radikalni miselni preboji, preobrazba načina mišljenja, zato sem tu navrgel nekaj razodetih resnic in nekaj znanja, potrebnega za to revolucijo v načinu spoznavanja dogajanja in v načinu odločanja – da bi s tem nakazal, za kako poseben miselni svet gre tukaj (nakazal: na dolgo in široko tu o tem ne morem razpravljati!), in kako močno je ta svet oddaljen od miselnega sveta modernega človeka, ki ga pogojujeta predvsem znanost in tehnika.
Ob tem je nujno potrebno napisati še nekaj o racionalizmu. Za dvig odločanja na višjo raven bo namreč potrebno premagati racionalizem, pri odločitvah in usmeritvah namreč moramo nujno sprejemati, kar prihaja od Duha, a naša doba ravno zaradi racionalizma to zavrača in je do vsega tega ravnodušna. Zakaj racionalizem kot neka filozofija (način mišljenja) to zavrača? Za racionalizem razumsko spoznanje nadvladuje vsako drugo spoznanje, racionalizem ne priznava nobene višje avtoritete od Razuma, tako tudi ne Duha, in vse podreja razumskemu spoznanju, tako hoče ob-vladovati (nad-vladati) tudi fenomene, ki jih ustvarja Duh, kot so npr. sanje in videnja, jih podrediti Razumu, s tem, da si jih razlaga z raznimi teorijami (razumskimi konstrukti!), z biologističnimi, psihološkimi teorijami, a s tem jih zavrača kot nekaj, kar naj bi prihajalo od Boga in njegovega Duha.
Prehod v novo dobo bo nujen, ker živimo v poslednjih časih moderne dobe, in krize, ki prihajajo (in bodo še prihajale) naznanjajo konec teh časov, in novo, zrelejšo obliko civilizacije bo mogoče graditi ravno na preseganju razsvetljenskega racionalizma in na revoluciji v načinu odločanja, a tu bo treba končati tudi ateizem, v katerega nas je zapeljal duh racionalizma in materializma. Ravno krize pa bodo prisilile človeka, da bo pripravljen prevzeti tudi globinske spremembe v mišljenju in delovanju. To, kar se bo začelo na osebni ravni, pa bo slej ko prej vplivalo tudi na politično raven.
Za konec
Morda bo zdaj kdo vprašal, kako bom dokazal npr. vse tiste razodete resnice (o Duhu, Besedi, človeku in svetu), ki sem jih navajal in bežno nakazal. Takšni pomisleki so spet sad nekega načina mišljenja, ki ga pogojuje empirična Znanost – ta hoče imeti stvari »dokazane«. Ne, vztrajam na stališču, da spoznavna metoda modernih znanosti, ki temelji na razsvetljenskem racionalizmu, ni primerna za spoznavanje resnice o dogajanju sveta in zato ne za odločanje, za usmerjanje v življenju. Za vse to bo potrebno zgraditi neko bistveno drugačno spoznavno stavbo, ki temelji na razodetih resnicah, s spoznavno metodo, ki ni v dokazovanju (z eksperimenti, meritvami…), ampak v verjetju v te resnice, v sprejemanju le-teh.
In tu gre za resnice razodetja, Svetega pisma. Ob tem pa bo morda kdo rekel, da je pač Cerkev poklicana, da oznanja in razlaga razodeto Besedo Boga. Se strinjam, a se obenem vprašujem, ali je takšen način oznanjanja, kakor ga danes uporablja Cerkev, še primeren v časih, ko so glave napolnjene s faktografskimi podatki in so možgani vkalupljeni v racionalistične miselne šablone, ali je božja beseda, podana v takšni obliki, sploh uporabna pri odločanju in delovanju v sodobnem svetu tehnike. Sveto pismo je nastajalo v pogojih pastirsko-poljedelske družbe, ko o naši znanosti in tehniki še ni bilo ne duha ne sluha. In duhovniki (zaradi racionalizma) zavračajo, kar prihaja od Duha.
Franc Bešter, Zg. Besnica
