Ugledni član slovenske komunistične vrhuške dr. Janez Kocjančič mi v svojem prispevku, objavljenem 21. 3. 2020 v Dnevnikovem Objektivu, skuša prodati za resnico nekaj, kar so si njegovi predhodniki preprosto izmislili in je le del bajk in povesti o t.i. »naprednih«, »levih« ipd. sokolih in njihovi vlogi v OF.
Pri tem je več kot očitno, da ni nikoli niti pogledal dokumentarnega gradiva, ki sta ga bili Komunistična partija Slovenije in njena naslednica Zveza komunistov Slovenije ohranili v uradnih, zainteresirani javnosti dostopnih arhivih, s katerimi sta prav oni upravljali skoraj pol stoletja, kaj šele da bi se kot visok športni funkcionar seznanil z njim. Komunistična partija Jugoslavije (in pozneje Slovenije) je že l. 1932 začela zavestno in načrtno s prevzemanjem sokolske organizacije, saj je ocenila, da lahko prav slovenski Sokol izjemno pripomore pri udejanjanju proletarske revolucije, saj gre za organizacijo, ki ima na voljo ne samo sredstva, ampak tudi veliko množico mladih, iz katerih bi se dalo vzgojiti prihodnjo komunistično revolucionarno vojsko. Od takrat naprej si je Komunistična partija Slovenije prizadevala prevzemati slovenska sokolska društva in župe s z različnimi ukanami in prevarami, dokumentiranimi v knjigi Prevarani sokoli, ki je dr. Janez Kocijančič očitno tudi ni niti pregledal, kaj šele prebral. Dokončen komunistični prevzem sokolskih organizacij je bil preprečen šele l. 1939, ko so na t.i. »Taborskem procesu« iz Sokola med drugim izključili Franja Lubeja in Zorana Poliča, dr. Josip Rus, ki v tem procesu sploh ni bil udeležen, pa je tudi zaradi tega, ker ni položil sokolske prisege, izgubil vse vodstvene položaje v Sokolu. Tako je povsem nedvoumno, da dr. Rus, Lubej in Polič (v skladu z določbami Zakona o ustanovitvi Sokola kraljevine Jugoslavije iz l. 1929 in Statutu te organizacije iz l. 1930) v OF niso mogli biti – in tudi niso bili – ne legalni ne legitimni predstavniki slovenskega Sokola. Kot posameznikom jim seveda nihče ne oporeka njihove pravice do ustanavljanja Protiimperialistične fronte (poznejše OF) kot gibanja, ki se je odločilo za boj zoper v drugi svetovni vojni udeležene imperialistične sile, po 22. juniju 1941 pa zoper okupatorje slovenskega teritorija Kraljevine Jugoslavije, nihče tudi ne načenja vprašanja o častnosti ali nečastnosti njihove odločitve (to je izrazje, ki z njim operira dr. Janez Kocijančič, ne jaz), nespodbitno dejstvo pa je, da so se predstavljali za nekaj, kar niso bili in za kar niso imeli nobenega pooblastila organizacije, ki naj bi jo bili predstavljali in jo takoj po koncu vojne pospravili »na smetišče zgodovine«. Res je kvečjemu, da so bili podporniki Društva prijateljev Sovjetske zveze in je do njihovih prvih »uradnih« stikov s predstavniki tedanje Komunistične partije Slovenije prišlo, kolikor je doslej znano, v tem okviru.
Glede odgovornosti »komunističnih« sokolov za udejanjenje stalinistične revolucije bi kazalo omeniti, da je bil dr. Josip Rus prvi predsednik izvršnega odbor Protiimperialistične fronte (poznejše OF) in da je bil v času njegovega predsedovanja sprejet prosluli odlok Slovenskega narodnoosvobodilnega odbora o zaščiti slovenskega naroda, s katerim je Varnostno-obveščevalna služba, komunistična tajna policija, dobila »bianco menico« za likvidacijo tistega dela slovenskega naroda, ki ni podpiral komunistične ideologije. Med vodilnimi vosovskimi likvidatorji so bili tudi komunistični sokoli Stadler, Brajnik in brata Runko, ki jim ni bilo težko dvigniti roke nad sokolske brate in sestre (npr. na Fanouša Emmerja, Avgusta Praprotnika, Minko Dovč in druge).
Zoran Polič je bil v OF od l. 1943 načelnik partizanskega sodnega odseka in pod revolucionarnim sodstvom tega sveta so bili npr. v Kočevju na smrt obsojeni na Grčaricah zajeti pripadniki kraljeve jugoslovanske vojske v domovini. Za Taborski proces l. 1939 so bili potrebni kar štirje meseci sojenja, zato da so obtožencem izrečene društvene kazni, v Kočevju pa so obdolžence v treh dneh obsodili na smrt, med drugim tudi Rudija Marinčiča, starosto Sokola Vič. Kje so pokopani Marinčič in njegovi soobtoženci, tudi Komisija vlade RS za reševanje vprašanja prikritih grobišč še ne ve. Po končani vojni je bil Polič do l. 1946, torej v času največjega bratomornega pomora slovenskega naroda v vsej naši zgodovini, notranji minister v vladi Ljudske republike Slovenije.
Franjo Lubej je ob Josipu Vidmarju podpisan pod Zakon o kaznovanju zločinov in prestopkov zoper narodno čast, ki je tisočim Slovencem krivično odvzel imetje, dobro ime, nekaterim pa tudi življenje. Lubej je v svojih spominih napisal, da verjame samo tisto, kar je napisano s krvjo.
Že teh nekaj dejstev zelo jasno razodeva moralne profile dr. Rusa, Poliča in Lubeja ter njihovih komunistično-sokolskih sopotnikov, saj ostajajo dosledno na liniji Leninovih zapovedi, ki sem jih navedel že v odgovoru dr. Kristanu. Kakšno državo so komunistični sokoli soustvarili, pa najbolje opredeljuje Temeljna ustanovna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, kjer je med drugim zapisano: »… da Socialistična federativna republika Jugoslavija ne deluje kot pravno urejena država in se v njej hudo kršijo človekove pravice, nacionalne pravice…«.
Vsakdo, za katerega so ta dejstva žalitev, se mora predvsem resno vprašati, kaj je narobe z njegovim dojemanjem sveta.
