Spet sem v neki televizijski oddaji zasledil tezo, da za enega upokojenca dela 1,55 zaposlenega. To razmerje po vsej verjetnosti drži, ne drži pa, da katerikoli zaposlen dela za kateregakoli upokojenca.
To so navadne izmišljotine, ki jih, predvsem novinarji, ponavljajo kot papige. Pa tudi nemalo aktivnih politikov se temu pridružuje. Obenem pa še navajajo, koliko denarnih sredstev mora vsako leto dodati državni proračun. S tem pa hočejo nam penzionistom delati slabo vest. Namesto, da bi ti isti ljudje razmišljali o pravi in trajni rešitvi penzijskega sklada, se zatekajo k modifikaciji tistega modela, ki so ga zgrešeno vpeljali že komunisti, po drugi svetovni vojni in ga poimenovali medgeneracijska solidarnost.
Vsak zaposleni je bil dolžan vplačevati v penzijski sklad. Ker pa država ni zaupala posamezniku, je za vplačevanje, iz njegove plače, pooblastila podjetje, kjer je bil posameznik zaposlen. To pa ni veljalo za obrtnike in kmete, ki niso bili vključeni v ta sklad in tudi niso dobivali penzij po koncu delovne dobe oziroma po onemoglosti. Kam je država dajala ta sredstva je bila stvar države in je še danes, saj posamezni vplačnik ni imel in tudi danes nima, nikakršnega vpliva na to. Država bi morala ta sredstva pametno vlagati, da bi ob upokojitvi lahko izplačevala penzije, pa ni. Zato so te trditve, koliko zaposlenih dela za enega penzionista, navadna nesramnost. Nevplačevanje v sklade (prispevke) s strani podjetij, ne glede na lastništvo, pa je navadna kraja in bi morala biti kot taka tudi obravnavana, s strani kontrolnih organov države.
Penzije bi morale biti izračunane na osnovi vplačanih denarnih sredstev in ne po nekih delovnih dneh ali celo urah, saj le-ti podatki nimajo nikakršnega vpliva na višino penzije. S tem bi odpadlo vsako izračunavanje delovne dobe in delovnih dni, pa skrajšani delovni čas, kot je zdaj. S tem bi penzijski sklad prihranil tudi pri plačah lastnih birokratov, kot jih ima zdaj.
Penzijski sklad je bil že pred drugo svetovno vojno in je deloval do konca vojne. Kaj se je zgodilo s tem skladom, kam je izginil? Povojni oblastniki so ga nacionalizirali. Ali ga je nova oblast v samostojni in neodvisni Republiki Sloveniji vrnila, z revalorizacijo vred? Očitno ne, saj je šele zdaj govora o ustanovitvi. Glede na število strokovnjakov in birokratov, kot jih imamo, ne bi smel biti noben problem, izračunati revalorizacijsko vrednost, leta 1945. nacionaliziranega premoženja predvojnega sklada. Poleg te revalorizirane vrednosti pa bi morali zdaj tja, nemudoma prenesti vse premoženje, ki je še ostalo v lasti Republike Slovenije. Narediti bi morali tudi revizijo lastninjenja in prav tako vse nepravilno lastninjeno državno premoženje, prenesti v ta novoustanovljeni sklad.
Izplačila izrednih pokojnin in raznih izplačil za zasluge posameznikov, pa bi morale biti v vsakem primeru izplačane iz drugih sredstev in ne iz penzijskega sklada.
P. S. Namesto, da bi se stranka upokojencev ukvarjala z dobrobitjo ljudi, ki naj bi jih zastopala, pa zadnje čase gledam in poslušam poslance Desus-a, da hočejo zamenjati predsednico stranke. Res se vedno najdejo razni puckoti in viranti v posameznih strankah, vendar je kljub temu potrebno pogledati zadevo z zdravo pametjo in ne slediti krdelu krvoločnih povzpetnežev, ki brez kakršnihkoli dokazov zahtevajo odstranjevanje delovnih članov vlade tudi, ko so razlogi izmišljeni. Če gledam to stranko, vidim, da bi bilo treba zamenjati katerega drugega prej, kot predsednico.
Obenem pa mislim, da je zdaj edinstvena prilika, da predlagajo zakon, ki bo razmejeval pogostitve, darila in podkupnine, v vrednostnem smislu. Do kod so pogostitve in darila in kje se začnejo podkupnine. Saj se boste verjetno strinjali z mano, da vsaka kava, ki vam jo nekdo skuha ali plača v lokalu, ni podkupnina. Ta miselnost, da je že vsaka kava podkupnina, izvira iz hlapčevske mentalitete, ki jo je opisal že naš veliki pisatelj in dramatik, Cankar.
Rajko Modic, Medvode
