10 C
Ljubljana
sreda, 14 aprila, 2021

Pohod virusa po planetu

Ta virus je na planetu nekaj novega in zato še bolj slabo poznamo njegove lastnosti, tudi razne znanstvene panoge ga šele spoznavajo. Zato je bil za nas nekaj novega tudi način njegovega prenosa, nekaj novega je bila tudi hitrost njegovega širjenja, in danes si moramo priznati: vse narode in države je presenetil ravno s tem, s hitrostjo svojega širjenja, s svojo intenzivno nalezljivostjo, kar pomeni, da v kratkem času lahko okuži veliko ljudi, in čeprav je (v procentih) nizko smrten, je zelo smrtonosen ravno zaradi tega: ker jih veliko okuži. S tem je gotovo presenetil tudi Kitajce, kitajski režim, oblast je po vsej verjetnosti precej dolgo upala, ,da ji bo epidemijo uspelo kaj hitro omejiti, da »morda ne bo tako hudo«, in tudi zato je predolgo skrivala resnico.

 

A virus se je širil hitro kot požar, in k širjenju je veliko pripomogla tudi globalizacija, promet, množična potovanja, in naš način življenja: življenje v velemestih, masovne prireditve (koncerti, nogometne tekme…), in če bi Kitajska o svojih izkušnjah vsaj nekaj dni prej obvestila svet, bi bilo gotovo tudi manj mrtvih. Nasploh danes vsi ugotavljamo, da smo se odzvali prepozno, tudi Kitajska je zavlačevala, a potem se je oblast odzvala zelo učinkovito, zelo striktno in tudi represivno, a tam so ljudje tega navajeni.

Vzrokov za prepozne odzive pa je bilo gotovo več, tukaj bi rad opozoril na enega, o katerem se ne piše in ne govori: to je inercija, vztrajnost. Vztrajnost družbenih struktur in inercija miselnih šablon v glavah ljudi. Homo sapiens se je namreč moral na virus odzvati tako na osebni ravni kot tudi politično (sistemsko). Svojo vztrajnost imajo način življenja, navade ljudi, življenjski slog, in veliko vztrajnost imajo v svojem delovanju tudi družbene strukture, institucije. Vse skupaj seveda usmerjajo misli v glavah ljudi, in te, kot že rečeno, imajo svojo inercijo. Ob pojavu smrtonosnega in zelo nalezljivega virusa bi bilo potrebno mnogo od tega v trenutku, čez noč, radikalno spremeniti, kar pa ravno zaradi teh vztrajnosti ni mogoče, to je utvara: v trenutku, kot bi odsekal, zapreti vse šole, trgovine, lokale, ustaviti vse firme, ves potniški promet, radikalno spremeniti vse življenjske navade in razvade… . Vse skupaj je podobno ustavljanju avtomobila, ki se nenadoma znajde pred neko oviro oz. nevarnostjo: potreben je nek reakcijski čas, da nevarnost sploh zaznamo, in potem je potrebna neka zavorna pot (zaradi gibanja in inercije avtomobila), in če je zavorna pot predolga, pride do nesreče.

Da, tudi pri covidu.19 bi bilo vse to lahko krajše: tako reakcijski čas kot zavorna pot. Mrtvih bi bilo mnogo manj. A danes lahko ugotavljamo, da je bilo, kar se tega tiče, mnogokaj odvisno tudi od naroda, države, sistema, oblasti. Totalitarni režim (Kitajska) se je odzval represivno in včasih tudi močno rušilno, s tem je gotovo dosegel učinkovitost, a značilno zanj je, da še vedno prikriva marsikaj in sprevrača dejstva, mrtvih je bilo gotovo vsaj dvajsetkrat toliko kot navajajo uradne številke.

Kaj pa demokratične države? Tudi znotraj demokratičnega sveta so se pokazale velike razlike, razlike so v samih narodih, v njihovih navadah, običajih, načinu življenja, in razlike so tudi v njihovih vladah. Tako se je pokazalo, da so jo dosti slabše odnesli temperamentni, mediteranski narodi kot Italijani in Španci, ki imajo navado intenzivnega druženja,, objemanja, poljubljanja…, in tudi njihove vlade so bolj levo in zato bolj anarhično usmerjene, manj jim pomenita red in disciplina, podcenile so nevarnost… . »Smrtna žetev« virusa je bila nadalje obilnejša v državah, kjer je oblast zavlačevala z omejitvami svobode, s karanteno itd., primer sta Velika Britanija in ZDA, večjo smrtnost povzroča tudi neuporaba mask (primer doma za ostarele v Italiji). Jasno, cepiva in zdravila proti virusu (še) ni, zaenkrat je edina obramba proti njemu v poskusih, preprečevati mu, da bi svobodno, neovirano skakal s človeka na človeka.

Zadnje novice

Sorodne vsebine