Piše: Franc Bešter
Podnebna kriza je, nihče je ne more zanikati, čeprav številni še vedno zanikajo njen antropogeni izvor, podobno kot nekateri še vedno zanikajo koronavirus, kljub milijonom mrtvih. Znanstveniki nas sicer na nevarnosti pregrevanja planeta opozarjajo že sto let, njihov poklic je, da razlagajo svet, ukrepanje pa je na ramenih odločevalcev, se pravi politikov. Vendar, med znanstveno (empirično) ugotovljenimi dejstvi in navodili (nasveti), kako naj glede na vse to ukrepamo, ter interesi ekonomije in politike se navadno pojavijo razhajanja in konflikti. Politik se mora ozirati tudi na gospodarsko stanje države, on želi tudi ugajati svojim volivcem ipd. . Kontradikcija: politik, ki naj ukrepa, mora biti izvoljen, zato pa mora ustreči volivcem, zato se mora ozirati na gospodarstvo, ob tem pa dela proti interesom okolja. Krizo okolja povzroča tudi demokracija kot sistem.
V tej luči vidim tudi izid vseh dosedanjih podnebnih konferenc, ki so bile v glavnem neuspešne. Vsi vemo, da bi bilo najbolje, da takoj prekinemo z izpuščanjem CO2 v ozračje, a vemo, da je to nerealno, vemo tudi, da smo veliko dragocenega časa že zamudili, skušamo omejiti dvig temperature, zato smo si postavili cilje: v desetih letih petdeset procentno, do 2050 stoprocentno razogljičenje. Ambiciozni cilji, ali so dosegljivi?
Osebno sem prepričan, da ne, iz več razlogov. To bosta ovirala interes kapitala in industrija fosilnih goriv, to bi porušilo ekonomijo držav, ki temelji na premogu, nafti, plinu, in povzročilo katastrofalne posledice, revščino, lakoto, revolucije, vojne. In prestrukturirati industrijo, temelječo na tem: to zahteva veliko časa in ogromno denarja. In v tem času nam ne bo uspel prehod na »zelene energije«, kljub vsem naporom je bo mnogo premalo, zato edini izhod vidim v jedrski energiji, jedrski reaktorji so danes tudi naprednejši, varnejši, in morda nam bo nekoč uspelo »reciklirati« tudi izrabljeno, radioaktivno gorivo.
Obstaja pa še en dejavnik, s katerim morda premalo računamo: podnebne spremembe bodo napredovale hitreje kot si danes morda predstavljamo, vzrokov za to je več. Zaradi taljenja ledu na tečajih Zemlja izgublja naravni hladilnik, oceani se bodo še hitreje segrevali, to pa že danes ogroža življenje v njih, in prekomerno izhlapevanje povzroča poplave. Taljenje zmrznjenih tal Sibirije bo sprostilo ogromne količine metana. Zaradi suš bodo goreli gozdovi in ponorov CO2 bo še manj. Gozdovi: namesto, da bi (zaradi teh ponorov) sadili nove in nove, jih v brezumnem pohlepu še vedno izsekavamo, tudi zaradi govedoreje, ki izpušča metan.
Da, drevesa, ona nas rešujejo, in če bi imeli več modrosti, bi jih že pred desetletji masovno sadili po vsej Zemlji. Ni še povsem prepozno, a problem pri tem so spet podnebne spremembe: žled, viharji, suše, požari – vse to bo seveda ogrožalo tudi ta posajena drevesa. Ali bi jih (zaradi teh nesreč) sploh uspelo dovolj zrasti, da bi vsrkavali čimveč CO2?
Za sedanjo krizo okolja, ki se bo nedvomno stopnjevala, je vsekakor odgovoren pojav visoko razvitih orodij (moderne tehnike) na planetu. Njihova raznovrstnost in učinkovitost je omogočila to, kar imamo: da tako dobro živi toliko ljudi. A ta učinkovitost je za sabo potegnila tudi toliko večje izčrpavanje in onesnaževanje narave. Vendar tega ne bi bilo toliko, če bi homo sapiens premogel več modrosti. Če tehnike ne bi zlorabil za brezumno kopičenje bogastva in za razvoj orožij. Materialno bogastvo, ki ni nujno za življenje, orožja, ki naša življenja ogrožajo. Vem, da so te misli nekoliko naivne: ena od negativnosti kapitalizma je neenakomerna porazdelitev dobrin. Zaradi nje je danes peščica bajno bogatih, nekje drugje pa vlada neizmerna, strahotna revščina. In vsa človeška zgodovina je pač polna spopadov, bitk in vojn, in razvoj človeštva je zaznamoval tudi (predvsem) razvoj orožij.
Slabost kapitalizma je tudi, da deluje, dokler je gospodarska rast, zanjo pa je nujno potrebna tudi masovna potrošnja (materialnih dobrin). Ljudi navaja k temu, da trošijo tudi stvari, ki jih za življenje sploh nujno ne potrebujejo. Tako delujejo silnice sistema: gre tudi za neštevilne udobnosti in za luksuz. Primer strašnega luksuza, ki silno škoduje okolju: turistične križarke, prava plavajoča mesta s 5000 ljudmi na krovu, 40 takšnih mega-ladij pokuri toliko kot vsi avtomobili sveta! Ali letalski poleti milijonov v oddaljene, npr. pacifiške turistične destinacije. A smo spet pri neki kontradikciji: ta luksuz daje kruh, delo, zaposlitev milijonom, če bi ga ukinili, bi tudi oni vse to izgubili.
Vendar, varčevanje na vseh področjih, na vsakem koraku, s surovinami, z energijo, na tak ali drugačen način, bo v prihodnosti nujno. Treba se bo, glede življenjskega sloga, vrniti k religijam, ki od človeka zahtevajo odpoved (spomnimo se npr. Kristusovega nauka: »Kdor se ne odpove vsemu, kar ima, ne more biti moj učenec«.), ki učijo, da popolnost ni v uživaštvu in posedovanju, ampak v odrekanju. Pravzaprav nobena velika religija sveta ne pridiga pohlepa, razsipništva, hedonizma. Vzrok je v tem, da vera gleda na človeka bolj celovito, tudi kot na duha, vse te stvari pa so ovira na poti duše k Bogu.
Bog: tu smo pri razhajanju med desnico, ki verjame v Boga, in levico (ateisti). Iz tega pa, med drugim, izhajajo tudi različni pogledi na sedanjo okoljsko krizo. Marsikoga (vernega) sem npr. slišal: »Reši nas lahko samo še čudež, se pravi Bog!« Ali: »Bog nas ima rad in bo vse to od nas odvrnil«.
Medtem pa svetovna levica, ki verjame v Človeka, vse upe polaga v Znanost in Tehniko. Tehnika, ki je to povzročila, bo to sposobna tudi popraviti, premagati tudi podnebno krizo. Ali res? Ali zmore popraviti tako poškodovano naravo, npr. oživiti izumrle vrste?
Zmota. Tudi na dogajanje sveta in s tem vremensko dogajanje bomo morali pogledati bolj celovito, tudi skozi prizmo vere: materialna narava ne deluje neodvisno, podrejena je Duhu. Delovanje Duha pa je odvisno tudi od delovanja ljudi (človeštva) na Zemlji. Nemoralnost sveta zato kliče tudi naravne nesreče. A to je že tema za nek nov članek.
Franc Bešter, Zg. Besnica
