18.5 C
Ljubljana
ponedeljek, 4 julija, 2022

Pismo o koncu sveta – z vso ljubeznijo

Piše: Frančiška Buttolo

Čudim se ti, draga Narava, ker si do Človeštva  tako dolgo prizanesljiva,  zato verjamem, da smo se  že do skrajne meje približali  največji, globalni tragediji.

Kadar poslušam v medijih, kako resne so po vsem svetu zahteve velikega dela Človeštva, naj se oblasti odločijo, kdo bo v prihodnosti živel na določenih področjih, zlasti na še neposeljenih, ali ljudje ali živali, sem vedno čustveno razdvojena.

Res sodim – seveda – med ljudi, res vsem želim vse dobro, rastlinam, živalim in ljudem, tudi tistim, o katerih sem mnenja, da so hudo problematični, da niti ne omenim, kako neskončno in neizmerno ljubim svoje potomce. Pa tudi na tiste, ki jih ni več na naši prelepi Zemlji, pogosto mislim. Moji spomini nanje so zelo nežni, polni hvaležnosti. Da bi se jim še bolj iz srca zahvalila, vsak dan tudi molim. Molitve so tako mila poezija!  Tako mila, da ob njih slaba dejanja – moja in druga –  kar nekako zbledijo, izginejo mi iz spomina. Vsaj takrat, ko gre za čustva. To se dogaja tudi tedaj, ko gre za može in žene, ki so nam zapustili neprecenljive zaklade svoje ustvarjalnosti in drugih vrlin, na vseh področjih dejavnosti Človeštva.

Pa vendar se v meni vse pogosteje dogaja tudi nekaj zelo drugačnega,  hladno razumskega, ko se dnevno srečujem z najstrašnejšimi primeri krutega, čeprav ne vedno namernega,  odnosa  Človeštva do celotne Narave, s človekom vred. Kot je zame značilno, morda zato, ker sem v najstniških letih, ko sem se ljubiteljsko ukvarjala z gledališko igro in režijo, najraje prebirala nekatera dela Grotowskega in zlasti Stanislavskega. V enem od njih je bil tudi nasvet igralcem, naj se čim globlje vživljajo zlasti v negativne dramske like, da jih bodo lahko pravilno in prepričljivo interpretirali, ker so v resnici pomembnejši od dobrih, pozitivnih ali celo idealiziranih. Če je se motim, je bila za primer predstavljena upodobitev Napoleona.

Zato, kakorkoli gledam na tako imenovano okoljsko krizo, vedno je Človeštvo glavni krivec, Narava pa njegova  – skoraj – povsem nedolžna žrtev in suženj. Kajti Narava ne pogublja niti namerno niti načrtno, tako kot človek ali določene skupine Človeštva.

Samo s tega vidika je mogoče razumeti, kako zelo zločinsko je, da vse več urbanega Človeštva zahteva, naj bodo živali v živalskih vrtovih in rezervatih,  da bomo varni pred njimi.

Številnim pa so odveč že vse živali, razen tistih, ki jih redimo zaradi mesa in domačih ljubljenčkov, največkrat psov in mačk.

Pogosto pa imajo lastniki domače ljubljenčke radi samo zato, ker se nad njimi lahko po mili volji izživljajo, največkrat tako, da jih na vse mogoče načine dresirajo v ponižnosti in ubogljivosti.

Divje živali pa so samostojne, nemalokrat neprimerno bolj sposobne preživetja od marsikaterega človeka. Pametne so in brez zlobe. V svojemu nagonu za ohranitev nikoli ne gredo tako daleč, da bi uničile naravno ravnovesje. To se zgodi le v primerih, ko v naravno “pamet” ali v božji načrt, po katerem je ustvarjena Narava, poseže človekova  – vse prej kot z božjo modrostjo primerljiv – tako imenovani razum. Razum, ki zlasti po koncu srednjega veka, od razsvetljenstva, s podeseterjenimi pospeški na minuto razgrajuje Naravo, ustvarjeno po božjem načrtu in redu.

Za takšno, razsvetljeno, Človeštvo, torej za moderne ljudi, pa je Narava samo neka  pomanjkljivost, ki jo moramo vsekakor premagati. Ironija, celo sarkazem, pa je v tem, da se Človeštvo na vse pretege trudi zadati poslednji, milostni udarec Naravi z različnimi, dobesedno samomorilskimi ukrepi za varstvo okolja, s katerimi različne mafije že služijo kot z orožjem.  Torej, lahko rečemo, da je varovanje okolja samo pretveza za pospešeno izdelovanje in prodajanje orožja, najdonosnejše gospodarske dejavnosti. V ta okvir sodi tudi raziskovanje vesolja, v katerem je dokazano udeležen cvet – esenca esence –  pameti svetovnega Človeštva.

V tej vnemi razsvetljenega Človeštva za ohranitev čiste Narave pa se dogajajo celo vojni spopadi, ki vodijo na rob tretje – in poslednje – svetovne vojne, na primer na poligonih Palestine in Ukrajine.

Na tako imenovani domači ali individualni  ravni pa Narava še vedno predvsem ogroža človekovo idilično življenje, najpogosteje  v vikendih, prepogosto namerno, kot samohvala,  vsiljivo in s privilegiji zgrajenih v najbolj deviški, za navadne smrtnike prepovedani,  Naravi. V tisti, ki po vseh božjih zapovedih  in po vseh pravilih katerekoli kulturne civilizacije, še vedno  pripada   divjim rastlinam in divjim  živalim.

Do zdaj še nihče ne ve, zakaj bi morali pobiti medvede in volkove, ker ogrožajo idilično sprehajanje kakega upokojenega direktorja in njegovih sorodnikov po katerem od gozdov, domovine prekrasnih gozdnih živali – medvedov, volkov, risov, srn, zajcev, lisic, divjih prašičev in številnih drugih. In se nihče ne ve, zakaj bi morali zaradi nekaterih slabo zavarovanih kmetij, uničiti vse divje živali, ki se hranijo z rastlinami ali pa z mesom, pokončati.

Da o uničevanju okolja najširših razsežnosti, predvsem zaradi tehničnega razvoja in modernega načina življenja, raje ne napišem niti besede. Zgodba je tako rekoč končana. Rešitve ni. Zaman je vsa okoljska, zelo naivno (ali pa niti ne tako zelo)  gretasto gretasta okoljska politika, še bolj uničujoča od tako imenovanih znanstveno utemeljenih političnih pristopov. Ostaja samo še vprašanje, kako blizu je konec. In prav ob tem vprašanju sem razdvojena. Človeštvo se ne bo spremenilo.  Nasprotno, vse bolj nemočno je, ker je samo žrtev svojega lastnega razvoja in tehnologij. O čudoviti novi svet! Da, prav nerazumnih potez za ohranitev Zemlje je vse več in več. Najbolj nerazumna pa je že skoraj  s komunistično ideologijo izenačena domnevno Gretina   okoljevarstvena zahteva, naj se vsemu odpovemo in vse  več in več  plačujemo okoljskim političnim diktatorjem, med katere bi sodila tudi sama (s svojim bogatim očetom),  da nas bodo s prisilnimi, komunističnim podobnimi metodami varovali pred bridkim koncem Zemlje ali sveta.

Zato, če dobro premislimo, Človeštvo na Zemlji ni najpomembnejše. Prej  nasprotno, škodljivo je. In če se mu bo Narava še pravočasno uprla, verjamem, da bo ta čudoviti planet  še dolgo –  zelen in krasen, spet poln čudovitih rastlin in živali –  krožil okoli Sonca.

To bi bilo res kruto do Človeštva, vsekakor pa ne bi bilo do njega krivično. Krivično pa bi bilo, če bi se Človeštvo, potem ko bi uničilo Zemljo, brez najmanjše kazni za ta svoj greh, odselilo na kak drug planet (ki bi ga v daljni prihodnosti prav tako uničilo). Najbrž pa ne bo tako. Že dolge je namreč znan izrek, da Bog odpušča, Narava nikoli. Kolikor pa je res, da je bog narava ( Deus sive natura), potem bosta Človeštvo kaznovala oba – Bog in Narava.

Boljše tolažbe pred svojim bližnjim koncem (brez dvoma) ne najdem. Zato je to, kar lahko največ  storim, vdana molitev. Morda je transcendenca, ne vem. Ne vem. Ničesar ne vem. Pa mi ni žal, moliti ni mogoče zaman, tudi če ni niti transcendence niti Boga ali kateregakoli boga. Bog, to smo v resnici mi sami. Že zato je vredno – in čudovito  – moliti.

Kljub temu naj dodam, da pretiravanje ni potrebno, vsaj ne takrat, ko ni vedno nujno.

Opomba

* Članek je bil napisan za Demokracijo, najbolj demokratični medij v Sloveniji, ki ga namerava nova oblast prav kmalu uničiti. Pričakujem, da bo v najkrajšem času priletel na urednikovo mizo kak rdeč Uršin salonar, ali pa Tamarin rdeč copat. Upam, da bo salonarček. Verjetno pa se ne bom več oglasila, saj ne bo kje objavljati. Zato naj bo gornji članek res moj poslednji.

Frančiška Buttolo, Ljubljana

Sorodne vsebine