20.4 C
Ljubljana
ponedeljek, 6 maja, 2024

(PISMO BRALKE) Zbogom, moja lepa “multikulturška” Jugoslovenija!

Piše: Frančiška Buttolo

Oditi bo treba. Pa saj rada grem. Ni mi bilo slabo, ker sem imela – kljub predolgemu jeziku – kar precej srečno življenje. Dvomim, da bi me kako drugačno, na primer bolj prilagojeno povprečnim zahtevam slovenskega človeka, bolj osrečilo. 

Seveda me boli dejstvo, da ne moremo biti več zaljubljeni v svojo domovino  in kazati narodnega ponosa. Skoraj edina dva praznika, ki ju res iz vsega srca praznujemo, sta mednarodna novo leto in – bolj ali manj komunistični –  prvi maj.

Ob božiču (o  zadnjem slovenskem pravopisu obvezno z malo začetnico) in veliki noči naši multikulturški mediji začenjajo svoja poročila z besedami, da krščanski verniki danes praznujejo Kristusovo rojstvo (ob božiču), ali pa da nekateri kristjani danes praznujejo Kristusovo vstajenje. Naj o praznovanju Dneva državnosti (25. junija) ne rečem nič drugega kot to, da se ni prijel. Navsezadnje se to najbolj vidi pri izobešanju zastav. Skoraj nikjer na javnih mestih,  kjer je ob dnevu državnosti zastava obvezna, ne zadošča več samo slovenska. Tako kot nekoč v Titovi Jugoslaviji jugoslovansko, vidimo zdaj ob slovenski tudi zastavo EU.

Slovenska narodna zavest očitno nikoli ni  bila prva in najmočnejša lastnost povprečnega Slovenca. Zato smo si takoj po osamosvojitvi poiskali novega gospodarja. Ponovno smo začeli živeti tako, kot edino znamo, klečeplazniško, da ne rečem hlapčevsko. Vsaka, tudi najbolj neumna želja EU, je za Slovence ukaz.  Na primer, do zadnje bomo pravkar pobili vse nutrije, ker tako  – menda – naroča EU. Bojim pa se, da se bomo, ker tako – že skoraj – naroča EU, pstopoma začeli vse bolj in bolj  “pozitivno” reševati iz perečih problemov z dolgotrajno oskrbo, k čemur bo najbolj pripomogla podpora EU pri  uvajanju prostovoljne smrti v dobrodelne namene za širšo družbo in zlasti za svojce. Ti bodo namreč le redko dovolj premožni, da bodo lahko pomagali pri dolgotrajni oskrbi svojih staršev in starih staršev.  Pokojnine in drugi prihodki starih pa bodo vse nižji in nižji, predvsem zaradi naraščajočih stroškov, ki jih bo imela Slovenija za vzdrževanje dveh požrešnih birokracij – svoje državne in tiste v EU.

Že zdaj poslušamo,  da nimamo delovne sile, da nimamo dovolj svobode pri priseljevanju tujcev, da nimamo dovolj multikulturne strpnosti do priseljencev. Vse to pa kaže, da se Sloveniji kot slovenski državi ne piše dobro.

Gotovo ni prav, da tako pišem. Zavedati bi se morala, da posameznikov ne zanima slovensko narodno vprašanje. Slovenskega človeka skrbi,  kako bo z njim samim, ne pa za neko nacionalno “nebulozo”, ki v sedanjih časih, ko se vsi med seboj  mešamo in povezujemo, lahko vodi samo v politično izključitev in osamo. Še za naciste  nas bodo  imeli, če  ne bomo pravočasno sprejeli, takšne multikulturnosti, ki ne bo dopuščala nikakršnega dvoma, da smo totalno multikulturni, bolj ali manj “multikulturški”.

PODPRITE DEMOKRACIJO!

Drage bralke, dragi bralci, donirajte Demokraciji in podprite pluralnost slovenskega medijskega prostora!

Sorodne vsebine