Volitve v EU bodo tokrat najpomembnejše volitve po koncu druge svetovne vojne. Za začetek bi predlagala takšnega kandidata, ki bi se zavzemal za ohranitev tradicionalne evropske družine – z otroki, domačimi ljubljenčki, avtomobilom ali dvema (tudi s tremi, če je potrebno), za dobre vozne poti, še posebno do delovnih mest, veliko število podzemnih garaž, za čim višji vsakdanji življenjski standard – vse to za kar največje število državljanov.
Preprosto, dragi politiki, mi državljani hočemo samo življenje. In pravico imamo do njega. Če nam ga določena oblast ne zna – ali celo noče – zagotoviti, naj se umakne. Predvsem pa naj nas ne prepričuje, da je marsikaj drugega veliko pomembnejšega od našega življenja, ker še predobro vemo, da o svojih življenjih nobena oblast nikoli ne govori, da so zanjo nepomembna. Kje neki! Znova in znova večina od oblastnikov dokazuje, da so sami sebi edina pomembna stvar na svetu. Vse drugo pa jim ni niti malo mar. Niti malo. In takšne moramo državljani na volitvah za vedno politično onemogočiti. Če tega ne bomo storili v dovolj veliki meri, bomo onemogočili normalno življenje sebi in svojim potomcem. Zato bodimo odgovorni in volimo politike, ki nas ne bodo pripeljali v še hujšo revščino, brez cest in avtomobilov, do popolnega izginotja avtohtonega slovenskega prebivalstva, deloma zaradi priseljencev, še bolj pa z uveljavljanjem pedagoških metod legibitre v vrtcih in šolah, kot jih pravkar načrtuje direktorica instituta 8. marec.
Zdaj so neokomunističnim “podnebnikom” največji trn v peti osebni avtomobili. Ker oblastniki pokradejo preveč proračunskih sredstev, pa tudi zato, ker bi radi še dolgo kradli, nočejo graditi modernih voznih poti – cest, podvozov, podzemskih garaž v mestih, da bi se zaposleni lahko pripeljali čim bliže svojega delovnega mesta. Še posebno zdaj, ko imamo tudi električne avtomobile.
Osebni avtomobil je potreba sodobnega kulturnega človeka, tako kot dobra izobrazba, dobro plačana služba, udobno stanovanje, dostopno zdravstvo, svoboda izražanja, politične pripadnosti, druženja in še marsičesa, kar zahodnemu človeku menda ne bo več dostopno, razen najvišji družbeni plasti.
Kar zadeva avtomobil, je ta – poleg kake domače živali – najboljši človekov prijatelj. S pravo grozo pomislim, kako je bilo, ko sem okoli 1968 morala zjutraj pred odhodom v službo odnesti dobro leto staro hčerkico s konca Viča skozi vso Ljubljano do Hale Tivoli v Šiški. Že kmalu po peti uri sem jo morala prebuditi, jo nahraniti, umiti in urediti za odhod. Na zadnji avtobusni postaji na Viču sva v jutranjem zimskem mrazu čakali vsaj pol ure. Nato sva se odpeljali, največkrat v neznosni gneči, v kateri so okoli in okoli naju kihali, kašljali in smrkali mladi in stari, nekateri naravnost v obrazek moje punčke, skoraj večkrat prehlajene kot pa zdrave. Če bi imela avto, bi bilo vse drugače, hčerka bi gotovo lahko zjutraj vsaj eno uro več spala. Seveda tudi jaz sama.
Morda bo kdo rekel, da takrat v Ljubljani še ni bilo toliko prometa, zdaj pa da bi prej prišla z avtobusom. Torej smo, kar zadeva promet, od leta 1968 silno nazadovali. Takrat je bilo dokaj težko priti do avtomobila, zdaj pa zanj nimamo cest. Ampak razvite države, na primer ZDA in Kanada, imajo perfektno urejen promet tudi v mestih, tudi v njihovih središčih. Ogromno je nadvozov in podvozov, skoraj v vsaki službi, še zlasti v mestnih središčih, imajo uslužbenci svoj parkirni prostor v podzemski garaži svojega delodajalca, največkrat v neposredni bližini svojega delovnega mesta. Brez avtomobila je sodobni zahodni človek tako rekoč paraliziran. Zdaj, ko bi se v mestih lahko vozili v službo z električnimi avtomobili, praktičnimi tudi za parkiranje, bi bilo dobro, da bi prenehali z neokomunistično sovražno propagando proti avtomobilom.
Oblastniki naj raje pospešijo graditev primernih voznih poti, da bodo državljani potrebovali čim manj časa za prihod in odhod na delo, še posebno tisti, ki morajo zjutraj voziti otroke v vrtce in šole, popoldne pa jih pripeljati domov oziroma na kraje, kjer so vključeni v razne dejavnosti. Prav tako bi potrebovali, če ne bi bilo na cestah tolikšne gneče, veliko manj časa za popoldanske nakupe in različne druge opravke. Brez avtomobila, primernega za vsakdanje vožnje, ne bo gospodarskega napredka. In bojim se, da hoče neokomunistični del vrha EU doseči prav to. Te ljudi bi morali takoj odstraniti, najbolje že na prvih volitvah poslancev v parlament EU. Kajti neokomunisti, še posebno tako imenovani zeleni in globalni marksistični multikulturalisti najverjetneje v vrhu EU pripravljajo prostor kateremu od skorajšnjih neevropskih okupatorjev povsem obubožane Evrope, brez vsakršne moči, da bi se uprla in ponovno dosegla svoj nekdanji življenjski standard. Kajti po načrtih sedanjega levega dela vrha EU, vanj sodijo – žal – tudi nekatere krščanske stranke, naj bi bila Evropa kmalu povsem obubožana in brez avtohtonega prebivalstva, brez evropskih narodov, večinoma pa tudi skoraj brez belcev. Čeprav ni znano, kdo zunaj Evrope bi ji rad zavladal, pa je dovolj razvidno, da nekdo izdatno podkupuje levi del vrha sedanje oblasti v EU, ki temu svojemu gospodarju zvesto služi. Na vseh področji ta bodoči okupator Evropo spravlja na kolena, zaustavlja vsakršen razvoj, z največjo ihto pa uničuje zlasti evropsko tradicionalno družino. Če se že na prvih volitvah v parlament EU države EU ne bodo izvile iz neokomunističnih krempljev oblastniške elite v EU, bomo v Evropi kmalu ponovno v vojni. Kajti upor proti neokomunizmu bo, zato bi bilo najbolje, da bi bil v obliki velike zmage tistih kandidatov strank, ki nasprotujejo okupatorskemu neokomunističnemu zelenemu lobiju v EU, anarhističnim legibitrovcem brez meja in rasističnim globalistom, ki želijo avtohtono belo prebivalstvo v Evropi nadomestiti z nebelimi priseljenci, najpogosteje muslimanske vere.
